Pršivec

Začetek letošnjega poletja je še kako zaznamovalo precej nestanovitno vreme, z nekoliko nižjimi temeperaturami in skoraj vsakodnevnimi plohami in nevihtami. Padavine so se pojavljale skoraj povsod po Sloveniji. Tudi letos smo preživeli nekaj dni v Bohinjskem koncu in ker ima tam dež mlade, kot pravi pregovor, sem vse od začetka julija pogledoval dolgoročne vrememske napovedi. Sprva niso bile nič kaj obetavne, vendar bolj se je bližal 10. julij, bolj je kazalo na sočno in toplo vreme.

In res se je zgodilo. Nagrajeni smo bili z prečudovito toplimi dnevi skozi cel teden našega bivanja v Bohinju. Prvi dan smo se povzpeli na Pršivec, 1761 metrov visoki vrh nad Bohinjskim jezerom. Njegova osnovna značilnost je, da nudi razglede na vse konce Slovenije. Oskrbnik na planini Viševnik je rekel, da se iz njega vidi pol Slovenije.

Na Pršivec smo se želeli povzpeti po t.i. direktni poti, ki se začne malo pred koncem ceste nad planino Vogar. Izhodišča nismo našli, oziroma smo mislili, da je prav če sledimo označeni poti proti planini Viševnik. Pot se vzpenja po gozdu in po dobri uri smo prisopihali na pašnike, ki sodijo k planini Viševnik. Označena pot, nas je pripeljala do Bregarjevega zavetišča, je pred 20 imi leti nastalo iz nekdanje sirarne. Pršivec je bil še vedno cilj, oskrbniki so nas podučili, kako nadaljevati in čez dobre pol ure smo uživali v edinstvenih razgledih, ki jih nudi ta Bohinjski vršac. Vrh je prostoren in obložen z travnato rušo in človeku res omogoči, da si da duška. In res ne pravijo zastonj, da je Pršivec eden najbolj razglednih vrhov v Julijcih. Na vrhu je bila že precej velika skupina pohodnikov, ki so poležavali na travniški preprogi in pasli svoje oči. Fotoaparati so delovali s polno paro, tudi vpisna knjiga je romala iz rok v roke. Žiga na vrhu ni, je pa pri koči, kot smo že ugotovili.

Spustili smo se po poti, po kateri smo se želeli povzpeti. Nekaj mest je nesramno strmih in zares je potrebna velika previdnost. Vsekakor moram zapisati, da je za vzpon na Pršivec bolje uporabiti direktno pot.

Begunjščica_prvi letošnji dvatisočak

Begunjščica je lepa grebenasta gora nad dolino Drage. Spada že v Karavanke in se dviga 2060 metrov visoko. Na njo vodi več pristopov, nobeden pa ni pretirano zahteven, ali rečeno drugače, velja nasvet, da je treba za vzpon le imeti nekaj energije, še več pa volje.

S prijateljem Markom sva jo obiskala pretekli četrtek. Za izhodišče sva izbrala Ljubelj, kjer je pred "Oazo miru" veliko parkirišče. Lepa, razgledna pot naju je peljala skozi Bornova tunela ter preko strmih melišč pod vzhodnim vrhom Begunjščice proti planini Prevala. Bilo je še vse mirno na planini, pred planšarijo naju je strumno pozdravil mlad konj. Postala sva pred znamenjem, ki stoji ob križiču poti, tik ob vznožju planine. Odločila sva se, da nadaljujeva proti vrhu Begunjščice preko Kalvarije. Pot se najprej zlagoma vzpne skozi gozd, nato pa postane vse bolj strma in zares je bila "kalvarija" priti čez Kalvarijo. Moj prvi letošnji dvatisočak mi je pokazal zobe, vendar volja je tudi naredila svoje in kmalu po deveti uri smo uživali na vrhu.

Četrtek 18. junija 2009 se je razvil v prelesten dan z izjemnimi razgledi na vse konce. Na vrhu sva ostala debelo uro, še več bi pa so popoldanske obveznosti klicale. Vrnila sva se preko Roblekovega doma, čez "Rožo" na planino Prevala. Malo pred planino je Marko skoraj pohodil gada, ki se je sončil na poti. Seveda jo je ucvrl v bližnje rastje.

Pri planšariji sva se ustavila in si privoščila po enega kozla. Posedanje pred planšarijo zares nudi popoln počitek, še več po opravljeni turi tu zares lahko uživaš in si paseš oči. Če je še nekaj dobre družbe, je občutek res popoln.

Porezen

Na Porezen sem se zadnjič povzpel konec poletja 2007, le dober teden pred katastrofalnimi poplavami, ki so sredi septembra zajele Selško dolino. Obilno septembrsko deževje je tistega leta Soro Selščico spremenilo v ogromno grozečo vodno pošast, ki je mlela vse pred seboj in za seboj pustila veliko opustošenje ter tudi nekaj življenj.

Od takrat v te kraje nisem več zahajal. Ob tokratnem obisku Porezna me je najbolj zanimalo, kako izgleda cesta skozi Davčo. Posledice so v glavnem odpravljene, življenje se je vrnilo v normalne tire, popolne sanacije pa vsaj še nekaj let ne bo. Pri tem mislim predvsem na ureditev že omenjen glavne prometnice skozi Davčo, ki je menda najdaljša Slovenska vas. Cesta je sicer dobro prevozna, vendar asfaltne prevleke po večini, vsaj v spodnjem delu vasi, skoraj ni več. Cesto so deloma utrdili, udarnih jam ni veliko, se pa tu in tam potok Davščica zajeda v precej načeto cesto.

Na spletu je mogoče pogledati galerijo slik, ki so nastale po že omenjenih poplavah. Po pregledanih fotkah si mislim, da je cesta skozi Davčo povsem dobra. Namreč tistega septembrskega popoldneva je skoraj ni bilo več, kar je je pa še ostalo, pa je bilo polno zemlje, naplavin in podrtega drevja.

Dostop do t.i. centra Davče, kjer je šola in župnišče, je enostavnejši po nanovo asfaltirani cesti, ki se odcepi iz ceste proti Petrovemu brdu, levo v precej strm hrib. Cesta je dovolj široka za morebitno srečevanje, obstaja pa nevarnost padajočega kamenja. Odcep je približno sedmih kilometrih od Zalega Loga. Naj omenim, da je dušni pastir v Zalem logu, moj prijatelj in nekdanji sosed iz Preske, Andrej Jemec.

Porezen je dobro obiskan vrh v vseh letnih časih. Do njega je mogoče dostopati iz večih smeri. Poti so razmeroma strme, vendar je popotnikov trud bogato poplačan z izrednimi razgledi na vse konce. Še posebej se oči spočijejo ob pogledu na očaka Triglava in meni zelo ljub greben spodnjih Bohinjskih gora, ki se kot na dlani vije na drugi strani Baške grape.

Ko umira duhovnik

Ko sem prelistaval tokratno številko Družine, mi je padel v oči članek z gornjim naslovom. Ko sem podrobneje pogledal, sem videl, da ga je podpisal sofaran, zdravnik iz Seničice, Franci Bečan. Nad naslovom je zaznamek "črtica v spomin". V črtici doktor Bečan občuteno opisuje eno izmed srečanj z nedavno preminulim duhovnikom Zdravkom Bahorjem.

V črtici je zapisana misel gospoda Bahorja, da je vsak človek najprej samo človek, nato kristjan in šele potem duhovnik. Slednje je dano le redkim. Zdravko Bahor je bil dober duhovnik, radi smo ga imeli. Povsod, kjer je bil, je pustil za seboj veliko dobrega in se na ta način za vedno zapisal v spomine svojih sopotnikov.

Slovenski kinematografi so v začetku letošnjega leta predvajali film "Nenavaden primer Benjamina Buttona". Zgodba govori o naslovnem junaku, ki se rodi kot star, z vsemi tegobami in se nato z leti mlajša ter na koncu umre v naročju, kot dojenček. Ne želim iskati primerjav med filmsko fikcijo in pokojnim Zdravkom Bahorjem.

Film pripoveduje veličastno zgodbo o ne ravno navadnem človeku, o ljudeh in krajih, ki jih odkrije na svoji poti, o ljubeznih, ki jih najde in nato izgubi, o radostih življenja in žalosti smrti ter o stvareh, ki so večne. Edinstvena skozi celotno junakovo življenje je ideja, da ni važno kdo si in kaj si, še manj koliko si star, ampak kjerkoli se pojaviš, vedno lahko nekaj začneš in delaš v korist soljudi.

Tudi v življenju Zdravka Bahorja lahko zasledimo podobno idejo, ki ji je sledil tekom službovanja po različnih krajih Slovenije. Povojna oblast se je z mladim Zdravkom grdo poigrala in ga zaprla ter pošiljala na prevzgojo v delovna taborišča. Zdravko Bahor se ji je oddolžil z veliko delovno vnemo in neprestano službo ljudem, kamor koli ga je služba Bogu pripeljala. Vem, da je moj duhovnik že pri Bogu, vendar pa ali se je slovenska država gospodu Bahorju kakorkoli opravičila?

Sv. Jakob na Petelincu

K Preški fari sodijo tri podružne cerkve. Ena izmed njih je na Petelincu, posvečena Jakobu, apostolu. Cerkvica leži na pobočju Jeterbenka, varno v zavetju drevja. Od daleč je skoraj nevidna, tudi razgleda tam nismo deležni.

Mimo cerkve gre pot na Jeterbenk, ki pa je precej dobro obiskan hrib na začetku Polhograjcev.

Na pobočjih Jeterbenka stoji še ena cerkev, posvečena sveti Marjeti. Omenjeni cerkvi naj bi pozidala zadnja graščaka Jakob in Marjeta Hertenberška, ker sta hotela poravnati krivice svojih prednikov, poznanih pod imenom roparski vitezi: zato sta cerkvi posvečeni sv. Marjeti in sv. Jakobu, njunima krstnima zavetnikoma. To je seveda le legenda, saj grofov Hertenbergov s tem imenom ni.

Na Petelincu je le nekaj maš na leto. Ena izmed njih je tudi na Binkoštni ponedeljek. Udeležim se je, če le morem. Do cerkve se je potrebno malo sprehoditi in če vreme dopušča je maša opravljena pred vhodom v svetišče. Letos nam je bilo vreme naklonjeno in preški župnik je maševal na prostem. Maše se je udeležilo okoli 20 vernikov, po večini domačini iz Žlebov in Golega brda.

Predhodni zapis na blogu govori o slovesu od nekdanjega Preškega župnika Zdravka Bahorja, ki je tudi dobro desetletje maševal pri svetem Jakobu na Petelincu. V njegov spomin je bila opravljena tokratna maša.

Pri maši sta bila tudi Mihovčeva Minka in mož Roman. Ko smo se po končani maši vračali v dolino, je Minka pohvalila moj zapis o slovesu od Zdravka Bahorja. Izkoriščam priliko in lepo pozdravljam moja spoštovana prijatelja, z željo, da se še velikokrat srečamo na Petelincu.

Gospodu Zdravku Bahorju v spomin

Zadnjo nedeljo v letošnjem aprilu smo se poslovili od nekdanjega preškega župnika Zdravka Bahorja. Njegovo zemeljsko življenje se je končalo pretekli petek, ko mu je med spanjem prenehalo biti srce. Gospod Zdravko je že precej let bolehal zaradi težav s srcem. Ko sva se srečevala v preškem župnišču, mi je enkrat pokazal dnevno dozo tablet, ki jih je moral zaužiti, da je laže premagoval zdravstvene tegobe. Različnih tablet je bilo za mali krožniček. Ko sem ga vprašal, če jih zares mora jemati, mi je odgovoril, da ga sicer več ne bi bilo na tem svetu.

Z župnikom Zdravkom sva se pobliže spoznala, ko je pred trinajstimi leti, na januarski večer potrkal na naša vrata. Bili smo nemalo presenečeni, vendar gospod Zdravko je bil prijazno zgovoren in začetna trema je hitro splahnela. Srčni utrip se mi je močno povečal, ko je natačneje razložil namen svojega obiska. Iskal je novega ključarja in tudi povedal, da mu je nekdo predlagal mene. Že prej sem slišal, da je prejšnja ključarja morda nekoliko nespretno odslovil in nadomestil z novima dvema. Eden od novimenovanih je po kratkem času menda zaradi "pritiskov" odstopil in župnik Zdravko se je znašel v težavah. Ključarstvo me še zdaleč ni mikalo, zdelo se mi je, da sem premlad, namreč tedaj sem imel 32 let, hkrati pa nisem bil domačin in bi se nekaterim faranom to zdelo sporno. Kljub vsemu nisem imel srca, da odklonim zares iskreno župnikovo povabilo.

Dokaj dobro sva sodelovala, tudi med ostale ključarje sem se hitro vklopil. Gospod Zdravko se je čez nekaj let župniji odpovedal, jaz pa sem kot ključar ostal do današnih dni. Ker biti cerkveni ključar ni nekaj, kar bi bilo posebej zanimivo in vabljivo tudi za druge, bom verjetno ostal še kar nekaj časa.

Gospod Zdravko Bahor je bil med sobrati duhovniki zelo spoštovan. Za pokoj njegove duše je somaševalo preko 60 njegovih sobratov vseh starosti in z mnogih koncev Slovenije. Cerkev v Dragatušu je bila povsem polna. V imenu Preške župnije se je od njega poslovil Franci Bečan, poldrugo desetletje njegov osebni zdravnik, ki je natančno poznal zdravje pokojnika. Veliko je bilo izrečenega o pokojnem Zdravku, še več je mogoče prebrati v njegovi knjigi, ki jo je naslovil "Leta preizkušenj", ki sem jo pred leti prebral na dušek. Moram pa zapisati, da se je v mojo vest zajedlo dejstvo, da ga po odhodu iz Skaručne, kamor je odšel iz Preske, nisem obiskal na svojem zadnjem domovanju v rodni Beli krajini.

Cvetna nedelja v Tamarju

Vremenarji so napovedali lepo nedeljo. Zaželel sem si pridiha visokogorja. Z Irenco sva se namenila v Tamar. Odrinila sva že kmalu po osmi uri, takoj po maši. Snega do Kranjske gore skoraj ni več, smučišča sicer še delujejo, vendar je bilo uporabnikov zelo malo. Zima se začne naprej od Podkorena, malo pred Ratečam. Tam je sneg še povsod. Ko se pripelješ v Planico pa dobiš občutek, da si sredi največje zime. Temperatura malo nad lediščem, snega meter in več, precej smučarjev tekačev, skratka tako kot se za zimsko smučarsko središče spodobi na višku sezone. Okolico velikanke so za potrebe poletov pred dvema tednoma precej preuredili. O tem pričajo ogromni kupi snega, ki bo letos ostal verjetno vse leto. Toliko snega v Planici ne pomnim.

Odrinila sva proti Tamarju. Snega na poti več kot en meter. Štange, ki nosijo električni kabel so do polovice pod snegom, table, ki označujejo Triglavski narodni park so povsem zasute. Sneg se je že začel nekoliko drobiti in se pod nogami melje, kar nekoliko otežuje hojo, še posebej v klanec.

Med potjo do planinskega doma, sva poslušala snežne plazove, ki so polzeli iz Ponc. Posebej veličasten je bil pogled na Dom v Tamarju. Sneg ga je zakril skoraj do polovice. Sonce je posušilo meglice in Jalovec je razkazal vso svojo postavnost. Turnih smučarjev ni bilo, verjetno zaradi prevelike nevarnosti plazov, ki so ves čas grmeli. Mogoče jih je bilo tudi videti. Najbolj so hrumeli okoli izvira Nadiže. Vzponi v takih razmerah so zares nespametno izzivanje usode.

Čudovit dan se je naredil, sonce je ogrelo ozračje in ustvarilo pravo snežno plažo, ki jo je bilo zares vredno izkoristiti. Pot nazaj je bila precej lažja, je pa sneg postal tudi že precej moker. Čudovita Cvetna nedelja je zvabila ljudi na plano in Planica je postala precej bolj obljudena, kot v zgodnjih dopoldanskih urah.

Angela Vode - skriti spomin

Slovenskim filmarjem je uspelo v razmeroma kratkem času posneti film o življenju Angele Vode, o ženski ki je svoje delovanje posvetila borbi za boljši položaj žensk, delavcev in za večje upoštevanje narodnih pravic. Kot taka je bila seveda trn v peti vsakršni oblasti. V znamenitih Nagodetovih procesih so jo obsodili na zaporno kazen in ji prepovedali vsakršno javno delovanje. Zaplenili so ji celo pisalni stroj, da ne bi mogla svojih idej zapisati in posredovati naprej.

Ko sem ob napovedniku filma bral zapise iz foruma, mi je padel v oči zapis o projekciji filma, ki naj bi se je udeležil tudi predsednik Turk. Svojo udeležbo je moral zaradi neodložljivih obveznosti odpovedati. Seveda imam takoj pred očmi njegovo "veliko" zavzemanje za pravice žensk, kar je je nedavno označil za prvorazredno temo.

Sedaj pa izgleda, da to velja le za tiste ženske, ki so enake ideologije kot g. Turk. Angela Vode žal ni iz pravega tabora. Gospod Turk, moram zapisati, da ste vedno manj predsednik vseh Slovencev. Žalostno, toda resnično.

Zgrabili bomo bika za roge

Zgodil se je koalicijski vrh na Brdu pri Kranju, in sicer na prostorih, ki so bili v bližnji preteklosti bolj ali manj zaprti očem javnosti. Tam so se lahko pojavljali le preverjeni. Tudi v modernejših časih je precej podobno. Osebno me to ni posebej motilo, niti me ne moti sedaj. Širše območje sem si imel priliko ogledati ob priliki piknikov, ki jih je moč organizirati na posebej določenih mestih. Naj rečem, da so prostori zares idealni in nudijo sprostitev v naravnem okolju, ki ima na dosegu roke vso potrebno infrastrukturo.

Ko sem brskal po zapisih, ki poročajo o današnjem koalicijskem vrhu, mi je v oči padel članek, ki nosi naslov; "Zgrabili bomo bika za roke". Kot piše avtor članka, gre za besede ministrice za notranje zadeve, spoštovane gospe Kresalove. Zares mogočne besede, ki lahko bralcu povedo mnogo. Bik je močna žival in za roge ga lahko zgrabi le zelo, zelo močna oseba. Če je "prešvoh" tvega hude poškodbe. Mnenja sem, da je gospa Kresalova ženska pametjo, kar pomeni, da se v take borbe ne bi spuščala brez ustrezne zaščite. Če nadaljujem, gre verjeti nekaterim forumašem, ki pravijo, da vlado vodi trda roka prav ministrice Kresalove.

Pa naj jo vodi, si mislim. Rezultat na volitvah ji to omogoča. Njej in njeni stranki so volilci izkazali veliko podporo, kar pomeni, da ima vso potrebno legitimiteto.

Pravna država ali reševanje policista Bavčarja

Vrabci čivkajo, da je Bavčar zajebal Istrabenz. Dolg, ki mu ga pripisujejo je blizu ene milijarde EUR. Mimogrede, proračun Slovenije je približno 9 milijard EUR. In po vseh teh dejstvih se mi zdi, da se ves slovenski establišmet obrača, kot mačka okoli vrele kaše. Meni nerazumljivo. Nekaterih ministrov in predvsem ministric je polna usta tako imenovanega spoštovanja ustave in zakonov, skratka, ravnanje v skladu s pravom in ustavnim redom naj bi bilo na pohodu.

Če bo spoštovani gospod Bavčar izstopil iz lastništva firme,ki jo je povsem zavozil, bi po mojem moral vrniti vse nagrade, ki jih je vsako leto dobival za svoje nadvse "uspešno" delo. To bi bilo prav in pošteno ter pravično, ne vem pa če je v skladu s pravom. Enako velja za vse člane nadzornega organa. Državni organi,pa bi morali tudi pregledati od kod mu denar,da je prišel do takega deleža lastništva v Istrabenzu!!? Od kje izvor tega denarja?! Davkarji lotite se tega dela,ki ga po Zakonu morate delati!!! Ne čakajte, da stvari zastarajo! Enostavno,samo pozovite ga, da vam v mesecu dni to pojasni. In na tej točki mora nastopiti pravosodje in notranja uprava. Verjamem, da strankarsko tovarištvo ne bo prevladalo in da "zadevica" ne bo zastarala.

Barbarin rov

Mediji so objavili novico, da so v t.i. Barbarinem rovu v bližini Laškega našli posmrtne ostanke več stotin ljudi, ki so bili izvensodno pobiti s strani zločinske komunistične Jugoslovanske oblasti, takoj po končanju druge svetovne vojne pri nas.

Nekateri se spet čudijo in sprenevedajo, zakaj po tolikih letih preštevanje kosti. Ne razumem čemu. Veliko ljudi ve in nenehno ponavlja, da se je po koncu druge vojne na Slovenskem zgodil največji pomor v njegovi zgodovini.

Povojna komunistična oblast je svoje zločine prikrila in prikriti so ostali še mnoga leta. Ve se, kdo jih je zagrešil, in žalostno je, da naše pravosodje ne najde instrumenta, s katerim bi te ljudi vsaj moralno obsodilo in jim odvzelo privilegije, ki jih neupravičeno uživajo že dolga leta in se pravzaprav posmehujejo ljudem.
Ni nobena skrivnost, koliko ljudi je v tej jami, niti ni skrivnost to, kdo so ti nesrečniki. Je pa žalostno in predvsem presenetljivo to, da se ljudje, ki so te zločine počeli, sprehajajo med nami in se čudežno ne spomnijo prav ničesar v povezavi z takratnim dogajanjem.
Iskreno upam, da pranja možganov ni več in da bodo ljudem povedana vsa dejstva in resnica. Zgodovine se na žalost ne da spremeniti. Ni mogoče predrugačiti dejstva, da so komunisti zaradi svoje sle po oblasti zanetili državljansko vojno in za dosego svojega cilja uporabili vsa sredstva, ki so jih imeli na voljo. Tudi se ne da spremeniti dejstva, da so pijani od svoje zmage storili največji največji zločin v zgodovini našega naroda in načrtno iztrebili inteligenco ter z nasiljem in lažmi vzdrževali oblast.

Zato je v interesu našega naroda, naših prednikov, nas in naših zanamcev, da se naša zgodovina zapiše dejansko tako, kot se je odvijala. Da se prizna, da je bil sistem, ki je nasilno prišel na oblast leta 1945 nelegitimen in zločinski, in da se ta oblast obsodi na najhujši in najstrožji možen način.

Govorjenje o spravi je brezpredmetno, vse dokler ne bodo še živeči predstavniki bivše oblasti stopili pred kamere in se javno opravičili za leta laži, zavajanja, krivic, izvensodnih pobojev, maltretiranj in ponižanj, ki so jih z svojo krvavo revolucijo storili nad Slovenskim narodom.

Licemerje brez primere pa se mi zdi zavzemanje za tako imenovano popravo krivic nekim »izbrisanim«. In to počnejo politični nasledniki povojnega režima, ki je zakrivil največji zločin nad slovenskim življem.

Cvili možek spet cvili

Zgleda, da se "cvili možu" Patrija ni obrestovala v dovolj veliki meri in je dobil novo nalogo. Lansiral je novo afero, ki bo polnila časopisne stolpce in odvračala pozornost javnosti od nesposobnosti rdeče vlade, ki čedalje bolj tone v prepad. Ampak pozabili so na ljudi. Še malo in zgodili se jim bodo. Zgodila se bo ulica in me zares firbc matra, kam se bo ta rdeča golazen poskrila !!!

Zares je žalostno, kako hitro država izgublja legitimnost zaradi spopada med vladajočimi dinastijami. Ni ji mogoče zaupati, da bo s primerno skrbnostjo obravnavala tajne podatke, podatke o premoženju svojih državljanov za davčne namene, edini ukrep, ki jim pride na misel pa je konstantno višanje davkov, ki so že tako najvišji na svetu ter netransparentno zmanjševanje pravic svojih državljanov v zvezi s storitvami, za katere vsakokrat dobiva pooblastilo na volitvah.

Vladajoče dinastije tudi ne dopuščajo nikakršnega, recimo temu, skupnega nastopa, ali boja proti skupnemu sovražniku, ki je sedaj gospodarska kriza. Še tako nedolžna zadevica, kot je skupno partnerstvo je že na samem začetku obsojeno na propad. Tudi bojkot volitev ne bi pomagal, ker bodo iznašli neka nova volilna pravila in izvolili same sebe.

Žalostno je vse skupaj v dolini šentflorjanski.

Konec prijateljstva

Dogajanje v parlamentu pretekli teden bo gotovo povzročilo konec zaupanje med Pahorjem in Janšo. Parlamentarci niso potrdili zaključnega računa za leto 2007, ki naj bi bil edini do sedaj z izkazanim proračunskim presežkom. Računsko sodišče pravi drugače in od tod tudi nepotrditev s strani poslancev vladne koalicije. Opozicija je vrnila z zavrnitvijo glasovanja o ratifikaciji pristopne pogodbe Hrvatov v zvezo Nato.

Oboje se mi zdi povsem otročje dejanje. Potrjevanje zaključnega računa za 2007 je po mojem skromnem mnenju, v letu 2009 povsem brez potrebe. Smiselno bi se mi zdelo pred enim letom, ko bi se nekatera knjiženja še lahko zgodila ali imela realne učinke. Zgubljanje dragocenega časa ob brezplodnih razpravah v "hramu demokracije" pa je sedaj čista oslarija, še posebej v luči gospodarske krize, ki se dogaja sedaj in tukaj. Očitno se "veliki" izvoljenci ljudstva pokakajo na vse, kar se dogaja okoli njih, saj se kriza njih tako ali tako ne bo dotaknila.

Naravnost bogokletno pa se mi zdi igranje z mednarodnim ugledom Slovenije. Neglasovanje o ratifikaciji pristopne pogodbe Hrvaške v zvezo Nato, pa je po mojem dogodek brez primere in neke sorte spričevalo velikih izvoljencev ljudstva. Že tako nam članstvo v EU in Nato povzroča več stroškov kot koristi. Z zapletanjem odnosov z Hrvaško pa veliki gospodje še otežujejo koriščenje sredstev iz evropskih skladov, v katere, kot že rečeno, zelo veliko prispevamo. Zgoditi bi se moralo ljudstvo, ne vem kako, da bi imelo kakšen učinek. Ampak dogodki v letu 2009 niso za nikamor. Kaže, da je vse drugo pomembnejše, kot razmišljanje o tem, kako ljudem zagotoviti delo!!

Umor v Vatikanu

Pred dnevi sem prebral knjigo Luciena Gregorie-a, Umor v Vatikanu. Skoraj sem jo požiral, tako me je prevzela njena vsebina in tudi slog pisanja mi je bil zelo povšeči.

Osrednji lik je papež Janez Pavel I, torej predhodnik papeža Woytila, umrlega pred tremi leti, ki se je za vedno zapisal v srca vernikov, predvsem z svojo dobroto in neposrednostjo. Spomnim se dogodkov tistega poletja. Najprej je umrl Papež Pavel VI, bil izvoljen novi, torej Janez Pavel I, ki je umrl po vsega 33 dneh papeževanja. Spet so se zbrali kardinali in na konklavu izbrali Janeza Pavla II, poljaka, ki je z svojimi dejanji še kako zaznamoval naslednje četrt stoletja, vse do današnjih dni.

Pisec Gregorie je osebno poznal Albina Luciana (Janez Pavel I), z njim se je srečeval pred njegovim kratkim pontifikatom in poznal njegovo razmišljanje ter cilje, ki jih je želel uresničiti, kot Papež. Naj omenim predvsem njegovo zavzemanje za pomoč revnim in ubogim. V njihovo dobro je hotel razprodati ogromno bogastvo, s katerim je razpolagala Vatikanska kurija. Seveda mu to ni uspelo. Avtor napetega dokumentarca pravi, da so mu te namene preprečili vrhovi takratne cerkvene oligarhije in to na način, da so ga umorili (domnevno). Omenjam domnevni umor, kajti edini trdni dokaz o resničnem vzroku smrti papeža Janeza Pavla I. je skrit v njegovem grobu. Obdukcije, ki bi lahko potrdila ali pa za vedno utišala govorice, da je bil zastrupljen, na žalost v Vatikanu niso nikoli dovolili.

Sicer pa danes le redkokdo dvomi, da je bil Janez Pavel I. umorjen. Večje vprašanje je, kdo ga je odstranil in zakaj? Avtor, ki je imel s pokojnim tudi osebne stike, uvršča Albina Lucianija med voditelje italijanske in svetovne krščanske levice, med katere je sodil tudi nekaj mesecev pred njim umorjeni Aldo Moro. Zločin pripisuje krogom skrajne katoliške desnice pod vodstvom Opusa Dei, ki je v Vatikan namesto Janeza Pavla I. pripeljal svojega papeža, nato pa je z njegovo pomočjo prevzel oblast v rimskokatoliški cerkvi in začel širiti svoj globalni politični vpliv tudi izven cerkve.

Knjigo sem prebral na dušek. Nehote sem jo primerjal z Da Vincijevo Šifro, ki je dolgo časa polnila časopisne stolpce in bila najbolj brana knjiga zadnjega časa. Pa vendar mi Umor v Vatikanu deluje bolj kot dokumentarec. Ni mogoče prezreti nekaterih dejstev, ki jih avtor skrbno navaja in komentira. Ne bom se lotil vsebine prebranega, vsem priporočam knjigo v branje. Omenim naj le, da po prebrani knjigi, na Papeža Janeza Pavla II gledam z precej drugačnimi očmi, kot pa sem ga gledal preden sem knjigo vzel v roke.

Pahor trdno v sedlu

Mnogo komentarjev je slišati o tem, da aktualna vlada ne bo zdržala celoten mandat in da bomo imeli predčasne volitve. Tovrstni glasovi prihajajo iz obeh polov. Eni govorijo o "čudni" kadrovski politiki aktualnega premierja, o soliranju, oziroma o nedogovorjenih potezah, s katerimi Pahor preseneča slovensko javnost. Drugi opozarjajo na velike razlike znotraj koalicije, ki da bodo načeli njeno trdnost.

Veliko črnila je prelitega, ker se Pahor spogleduje z Janšo in kao grozi z nekim novim partnerstvom za razvoj, ki gre tako v nos mnogim na levici. Nič novega, Borut Pahor je sicer potegnil že kar nekaj potez, s katerimi je na obraze nekaterih njegovih podpornikov, sploh pa konkurentov na levici, pričaral temne, da ne rečemo prav nevihtne obraze. Vendar pa, to je jasno, morajo vsi ti nejevoljneži potrpeti. Predsednik vlade je tisti, ki drži niti oblasti v svojih rokah. In prav je tako.

Kaj pa v LDS in Zaresu sploh lahko storijo? Naj vržejo Pahorja in gredo v vlado s SDS? Znanstvena fantastika. V primeru novih volitev, LDS postane preteklost in Pahor se bo še ojačal. Naj lepo ostanejo tam kjer so, ali pa se poberejo kot polizani cucki in pustijo prostor sposobnejšim. Situacija pa je po mojem mnenju koristna za nekatere kolumniste, ki imajo premierjevo spogledovanje z desnico za dnevno temo v svojih člankih.

Povsem jasno je, da bo Borut Pahor predsednik vlade naslednja štiri leta in da se bomo morali vsi navaditi njegovih potez. Mogoče to niti ne bo slabo, saj v politični prostor, ki živi na ostrih delitvah, prinaša nekaj več spravljivosti.

Sveti Jakob

Sveti Jakob je okoli 800 metrov visok hrib v Polhograjskih Dolomitih in z Rogom in Jeterbenkom tvori okrožje Katarine, priljubljene izletniške destinacije sprehoda željnih ljudi iz bližnje in daljne okolice. Ime je vzpetina dobila po cerkvici, ki stoji prav na vrhu in je posvečena apostolu Jakobu. Zaselek pod vrhom se imenuje tudi Brezovica, verjetno po številnih brezah, ki rastejo po pobočjih, kjer obdelovanje ni bilo mogoče.

Sveti Jakob pa je tudi znan po maši za domovino, ki je opravljena na "Štefan" dan, torej dan po Božiču, ko praznujemo dan samostojnosti. Namreč, na ta dan so se poslanci prvega demokratično izvoljenega parlamenta in ministri prve slovenske vlade zbrali po slovesni razglasitvi rezultatov plebiscita za samostojno Slovenijo, prav na Svetem Jakobu. Zakaj ravno tu, mi ni natančno znano. Veliko zaslug ima verjetno Medvoški svetnik Janez Šušteršič. Maše za domovino se tudi sam redno udeležujem, če me spomin ne vara sem manjkal le enkrat in to zaradi velike količine snega.

Sveti Jakob omenjam tudi zaradi tega, ker sem skupaj z Ireno in njeno sestro Marijo tam gori pričakal prihod novega leta. Že večkrat sem slišal, da se na Jakobu zbira precej ljudi, ki na najdaljšo noč ne marajo sedenja pred televizijo in lenobnega čakanja, kdaj bo odbila polnoč.

Na vrh smo prisopihali pol ure pred polnočjo. Tam je bilo že skoraj trideset ljudi. Termometer je kazal 9 stopinj pod ničlo pa tudi precej vetrovno je bilo, kar pa je značilno za Jakob. Večina ljudi je bila na mestu, od koder je lep razgled na Ljubljano. Megle in oblakov ni bilo in nadejali smo se čudovitega razgleda, še posebej, ko bodo v zrak spustili tisoče raket in ognjemetov. Ljudje so ves čas prihajali, zdi se mi, da nas je bilo ob polnoči preko 70, ki smo občudovali svetlobno dogajanje nad Ljubljano. O recesiji je tedaj bilo nemogoče govoriti, vsaj z vidika metanja tisoče in tisoče evrov v zrak. Pokanja pa je bilo precej manj, kot druge leta. Izgleda, da je prepoved precej zalegla, po mojem povsem pravilna odločitev zakonodajalcev. Odšteli smo zadnje minute, nazdravili in potem še zapeli Zdravljico.

Zares lep dogodek, povsem nekaj drugega, kot posedanje pred televizijo. Obljubil sem si, da bom to še ponavljal.

Letu 2008 v slovo

Sedim za mizo, pred menoj računalnik, v moji glavi pa ena sama zmeda. Tuhtam in tuhtam, kaj naj zapišem v svoj blogec. Ugotavljam, da mi zadnje čase pisanje gre malo manj od rok. Se kar ne morem pripraviti, čeprav je želja po pisanju vedno velika. Nameravam napisati nekaj v slovo odhajajočemu letu, ki ga bo konec čez nekaj uric. Kaj je bilo tisto, kar ga je najbolj zaznamovalo? Veliko je takega, verjetno preveč, da se je kar težko odločiti, kaj napisati. V svetovnem merilu verjetno izvolitev Obame za predsednika ZDA, v Sloveniji izid parlamentarnih volitev, pa finančna kriza, pričakovanje recesije, tudi v Sloveniji, zadev je kolikor hočeš.

Ampak o navedenih stvareh je prelitega že precej črnila in težko je napisati nekaj novega. Bolj pomembno je, kako je mene osebno zaznamovalo odhajajoče leto. Pohvalim se lahko, da sem štirikratni krvodajalec. Nekaj dobrega za tiste, ki kri potrebujejo. Opažam, da je darovalcev iz leta v leto manj. Pred leti me skoraj niso klicali, zadnja leta pa je to skoraj vedno.

Letos sem dopolnil 44 let. Lahko zapišem, da mi je zdravje bolj ali manj vedno dobro služilo. Omeniti moram, da sem letos o zdravju začel malo več razmišljati. Namreč konec februarja me je napadla virusna pljučnica, kot so mi povedali zdravniki. Takrat sem se prvič zares soočil z polnimi čakalnicami v zdravstvenih domovih. In ker sem bil zares bolan, je bilo čakanje na vrsto še toliko bolj utrujajoče. Čakal sem povsod, za zdravnika, v laboratoriju, pred rentgenom in to vajo ponovil vsaj dvakrat. Spomnil se, da sem bil skoraj dva tedna povsem brez moči in brez apetita, še ležanje je bil napor. Po dveh mesecih sem se nekako spravil k sebi. Zdravnica mi je hotela napisati 6 tedensko bolniško. Seveda se s tem nisem strinjal. Zares sem bil doma slaba dva tedna.

K ozdravitvi mi je najbolj pomagal gorski zrak, ki sem ga bil v izobilju deležen na Pokljuki, ko smo pripravljali tekmo za medcelinski pokal v smučarskem teku. Tam sem preživel štiri mrzle, a s soncem obsijane dneve. Slabo počutje se mi je pojavljalo še večkrat skozi leto. Menim, da premalo naredim za osebno kondicijo. Še gorskih izletov je bilo manj, kot prejšnja leta in prav na tem področju kanim stvari spremeniti v letu, ki prihaja. Zares upam, da sem bom lahko bolj potrudil.

Pravijo, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.

V pričakovanju rojstva

Sveti večer je. Vse je mirno in spokojno, v pričakovanju Njegovega rojstva. Sveti večer je drugačen večer od vseh drugih večerov. Svet je zaradi Njega, ki ga je zaznamoval s svojim prihodom med nas, s svojim čudovitim rojstvom.

Lep in skrivnosten je ta večer. Nocoj niso potrebne velike besede. Nocoj govorijo melodije božičnih pesmi, ki tako blagodejno učinkujejo na poslušalca. Njihova govorica pove to, česar besede ne zmorejo, ker je neizrekljivo. In kako lepe so naše božične pesmi! Menim, da lepših nima noben narod na svetu.

Vsebina tega praznika je rojstvo, torej dogodek, ki ga vedno zaznamujemo z iskrenim veseljem. V teh dneh smo deležni množice najrazličnejših voščil, ki imajo skupni imenovalec, namreč želja po miru in ljubezni. Tudi sam na tem mestu bralcem sporočam svoje voščilo;

Naj božična svetloba obsije tvojo dušo in zapolni tvoje srce. Naj ti ohrani, kar imaš in ljubiš ter podari tisto, kar nimaš, a si iskreno želiš. Vesel Božič!

Rupel in samo Rupel

Berem, da ljudje množično podpisujejo peticije proti Ruplu in na ta način sporočajo Borutu Pahorju, koga sme imeti v svojem kabinetu in koga ne. Tovrstne aktivnosti "ljudskih množic" nimajo nobene veze z demokracijo. Še več, po mojem gre za oživljanje stalinističnega duha, ki posledično povzroči hajko proti posamezniku, ki misli drugače ali rečeno drugače, misli s svojo glavo. Iz zgodovine vemo, da so se take hajke končale z fizično likvidacijo.

Večina podpisovalcev peticije je volilo SD, še več, prepričal jih je prav Borut Pahor, ki je danes, kot pravi sam, med najbolj osovraženimi politiki v Sloveniji. Nikoli nisem volil levice, vendar, če je tam karkoli pametnega, je to Borut Pahor. V svoji prisegi pred parlamentom je izrekel, da bo ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije. Verjetno so "ljudske množice" pozabile na to dejstvo.

Zelo glasna je tovarišica Kresalova, gospodična z podporo nekaj sto volilcev, ki je z svojimi sekretarčiči komaj prilezla v parlament. Verjetno jih je popadel strah pred pozabo njih samih in njihove nestrpne strančice.

Predlagam Pahorju naj LDS-ovce nažene iz vlade. Po mojem se vladna kriza ne bo zgodila, ker se nekaj njih boji za svoje stolčke, v primeru predčasnih volitev pa LDS-a tako ali tako ne bi bilo več. In prav bi bilo.

Nikoli brez Rupla

Pretekli teden je notranje politično prizorišče močno zaznamovalo neimenovanje Rupla za veleposlanika na Dunaju. Dodatno pa je že tako vroče dogajanje začinil aktualni premier Borut Pahor, ki je za svojega zunanje političnega svetovalca namestil prav večnega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla.

Državni predsednik Turk je svoje neimenovanje pojasnil z floskulami o neizpolnjevanju zakonskih pogojev, hkrati pa dodaja, da gre tudi za zaupanje. Namreč ljudje, ki naj bi zastopali državo, morajo uživati polno zaupanje te države vključno s predsednikom države, ki jih imenuje. Slednje se mi zdi povsem iz trte zvito. Kdo pa sploh uživa polno zaupanje te države in kaj to pomeni?Po mojem mnenju takega človeka ni. Turku je predsednikovanje stopilo v glavo,po svetu pa hodi kot kup nesreče. Kaj pa je naredil pri Mesiču? Nepomemben in nepripravljen obisk.Dobro da je blizu,in je tako malo zapravil. Pa še ta njegova čudna žena-kot bi gledal mamo Cirilo. Nisem volilec aktualne oblasti, vendar povsem podpiram Pahorja. Imam ga za zelo razumnega človeka. Povsem sodeč, le ne bo marioneta neke "organizacije".

Kaj pa je narobe,če Pahor sliši še drugo mnenje-četudi Ruplovo? Slovenija je imela poleg Rupla še druge zunanje ministre. In kaj so naredili?? Tudi zelo malo.

Zelo čudno se mi zdi, da imata Pahor in Turk, ki sta vsaj po mojem pripadnika iste politične opcije, lahko tako različna mnenja o bivšem zunanjem ministru.

Neprizadeti opazovalec pa lahko le skomigne z rameni in si misli; NIKOLI BREZ RUPLA.

Novemberski dan pri Savici

Meteorologi so napovedali lepo sončno soboto. Res smo se prebudili v dan brez oblačka. Moja ženička je takoj predlagala izlet v Bohinjski kot, in še dodala, ker imava ravno obletnico poroke. Zdelo se mi je OK in že zgodaj dopoldne sva se peljala proti osrčju Gorenjske.

Bolj sva se približevala cilju, več je bilo oblakov na nebu, temperatura pa v glavnem pod lediščem, ravno pravšnja za sneg. Ko sva prispela v Ukanc do Zlatoroga, nikjer žive duše. Res je bila ura še zgodnja, vendar v Bohinju res lahko pričakuješ vsaj nekaj obiskovalcev. Hotel in gostinski objekti so bili zaprti, jesenski veter je nanesel odpadlo listje. November je mesec zatišja, pred pričetkom zimske sezone in bližajočih se praznikov.

Mahnila sva jo proti Savici. Pot je mestoma povsem razrita od vode, na nekaterih mestih pa od spravila lesa, ki je pripravljeno čakalo na odvoz. Pričakovala sva, da bo Koča pri Savici odprta, vendar pa že od daleč ni kazala nobenih znakov življenja. Tik pred kočo sva dohitela nekaj obiskovalcev. Parkirnine "začuda" niso pobirali, prav tako ne vstopnine za obisk slapa Savice. Pod do slapa je precej prenovljena, celo nekaj klopi so postavili, da se "obnemogli" obiskovalci lahko spočijejo. Pri slapu je bilo še nekaj ljudi. Spustil sem se čisto do jeza pod slapom, kljub temu, da je prepovedano. Splezal sem čez ograjo. Spomnim se, da pred nekaj leti ni bilo prepovedano. Če me spomin ne vara, so pot zaprli po velikem požaru na robovih Komarče. Gosta oblačnost je naklonila nekaj majhnih snežinkic, ki pa jih je bilo hitro konec. Sonce je predrlo oblake in obetal se je lep dan. Glede na snežne obete, je to zadnji letošnji, še zelen vikend. Sneg je videti le v visokogorju, nad gozdno mejo. Robovi Komarče so še povsem jesensko obarvani, tudi Vogel se še ni oblekel v bela oblačila. Kdor je iskal samoto, jo je danes prav zares lahko našel v Bohinjskem koncu. Omenil sem že, da z Ireno praznujeva 22 let, odkar sva si izmenjala prstana. Posebnega slavja si nisva privoščila. Izlet v dvoje tudi nekaj zaleže, čeprav sem zelo hitro nekaj korakov pred njo in se ona jezi nad mano.

Javna uprava

V ponedeljek zvečer sem si ogledal pogovorno oddajo "Tarča". Voditeljica Lidija Hren je gostila eminentne goste, med njimi naj omenim odhajajočega ministra za Javno upravo Gregorja Viranta in kandidata za bodočega finačnega ministra  dr. Križaniča.  Vodilna tema so bile plače v javnem sektorju, oziroma plačni sistem, ki se je izgrajeval celih šest let in dogradil sredi letošnjega leta ter bil z prvim izplačilom po novem sistemu implementiran v sredini septembra.  Plačni sistem je dogovor med socialnimi partnerji, ki mu je sledil podpis sporazuma.  Torej so stvari na papirju štimale, državni proračun pa je bil za septembrsko izplačilo plač obremenjen za preko deset odstotokov več, kot prej.  Če to drži, so se plače po večini povečale.  A glej ga zlomka, pojavile so se novice, da je sistem zanič, da je vse narobe in da so plače nižje, kot so bile prej.  Vse to se je dogajalo v tednu pred volitvami.  Naj dodam še znano številko, namreč v javni upravi je zaposlenih 150 tisoč duš.  Več kot na dlani je vprašanje, ki ga je voditeljica zastavila Gregorju Virantu, če je tu razlog za volilni rezultat.  Odhajajoči minister je zelo korektno odgovoril, vendar pravega odgovora ne bomo izvedeli nikoli. 

Na tem mestu sem dolžan pohvaliti spremembo delovanja naše javne uprave, še posebej, če primerjam razmere izpred nekaj let.  Leta 1995 so me ustavili policaji in me po postopku kaznovali z enomesečno prepovedjo vožnje avomobila. Moral sem se zglasiti na "Mačkovi", kjer so mi naredili zabeležko v vozniški izpit.  Sam vpis je bil gotov v manj, kot minuti. Da pa je do te minute prišlo, pa je trajalo celo dopoldne. Spomnim se, da sem v času čakanja v vrsti prisostvoval obojestranskim osornostim, neposluhu in celo posameznim izgredom, ki so jih reševali nekakšni šefi, ki so se prikazali iz pozadine.

Danes je že  ob podaljšanju registracije osebnega vozila opaziti povsem drugačno sliko. Storitev je precej manj stresna, učinkovitejša, hitrejša in prijaznejša za uporabnika. In kar je najpomembnejše, ljudje za okenci niso več bogovi, ampak svetovalci in pomagajo, kar najhitreje urediti zadeve.  

In zato velja velika pohvala celotnemu Ministrstvu za javno upravo, še posebej pa velika zahvala odhajajočemu ministru dr. Gregorju Virantu.  

Povolilno besedičenje

Spet se oglašam v zvezi s volitvami, oziroma z tolmačenjem rezultatov. Pred dnevi je republiška volilna komisija predala predsedniku države uradne rezultate, kar pomeni, da imamo zmagovalca, znani so izvoljenci ljudstva in tudi že ime verjetnega mandatarja.

Zapis sem naslovil "povolilno besedičenje". S tem mislim na izmenjavo mnenj, ki ga opravljava z prijateljico iz našega konca, sicer aktivno članico ene izmed parlamentarnih strank. Naj povem še to, da pripada tako imenovani zmagovalni koaliciji, levosredinskemu trojčku, ki bo poslej na krmilu države. Po večini komunicirava s pomočjo elektronskih pomagal, kar pomeni, da najine debate niso glasne, ampak le, recimo temu, mrtve črke na papirju.

Računalnik omogoča, da lahko ponovno prebereš že napisano. Zares uživam, ko ponovno berem zapise, ki si jih izmenjujeva. Iz zapisov jasno veje velika pripadnost moje prijateljice t.i. levi opciji, torej ravno nasprotno od mene. Med drugim pravi, da tako slabo, kot je bilo do sedaj ne more več biti, jaz pa pravim, da je bilo že sedaj dobro, poslej pa bo naravnost odlično, če le malo upoštevam predvolilne obljube.

Ampak ne glede na očitno nestrinjanje, sva dobra prijatelja in bova še naprej.

Kaj se je zgodilo s Patrio?

Volitve smo preživeli, afera patria je za nami.  Ali je tudi rešitev afere, ki je roko na srce, odnesla Janšo.  Zares sem firbčen, zakaj od volilnega molka naprej ni več govora o patrii?? 

Pričakujem nove izdaje brezplačnikov, ki bodo končno pojasnili, kaj ima s tem Janša in kaj nima. Pomislim, ali bodo brezplačniki sploh še izhajali, ali ne bo morebiti zmanjkalo tem za zapolnitev strani.  

Verjetno bomo patrie nekako "preboleli", ostale stvari okoli njih pa so tako ali tako že postale nepomembne. Sprašujem se, kdaj, če sploh se bodo zgodila zloglasna zaslišanja in ali bodo Janši sploh dokazali krivdo?.  Sicer pa, afera patria ni več pomembna, volitve so za nami in spet se imamo fajn. 

FDV-jevci o tem več ne bodo pisali, ker ni potrebe, saj smo zmagali, pravijo. Levica ima mandat in patrij ne potrebuje več. Izgleda da bodo Finci sami nadaljevali s preiskavo. Pa tudi to ni gotovo, če bo naročnik iz Slovenije preklical svoje naročilo.

Po volitvah

Teden dni je minilo od volitev v Državni zbor. Pravijo, da smo se Slovenci večinsko odločili za spremembo oblasti. V demokraciji je tako, da večina vlada nad manjšino. Že dva dni po volitvah sem se sam pri sebi odločil, da se z stvarmi, ki se kakorkoli dotikajo volitev, ne bom več ukvarjal. Pa vendar mi žilica ne da miru. Nekaj moram zapisati, da bom lahko čez nekaj let bral, kaj sem razmišljal po zadnjih volitvah.

Redno prelistavam dnevno časopisje, še najraje po spletnih straneh. Rdeča nit so novinarska poročila o zmagovalcih in poražencih. Slednji tega ne priznajo. Še več, celo vlagajo ugovore na rezultate v posameznih volilnih enotah in zahtevajo ponovno glasovanje na voliščih, kjer so se izkazale nepravilnosti. Če se le nekoliko obregnem ob povolilno dogajanje. Menim, da je treba volitve končati, rezultati namreč kažejo, da je levica zmagala in naj čimprej poprime za krmilo in začne z izpolnjevanjem predvolilnih obljub. Pri tem ji je potrebno zgolj pomagati in ne metati polen pod kolena.

Pa vendar pomislim, kako hitro se je spremenila vsebina dnevnega časopisja. Zdi se mi, da je Slovenija postala povsem nekoruptivna država. Zdaj, ko je na oblast prišla levica, si lahko obetamo pravi raj na zemlji. Celo na borzi se bodo vremena Krajncem zjasnila, delnice bodo poskočile. Nekateri bodo spet lažje zadihali in v svoje avtomobile izobeslili dišavce z logotipom LDS. Upokojenci z mizerno pokojnino 350 EUR bodo spet lažje živeli in delavcem s plačo 500 evrov ne bo več treba jamrati. Inflacija ne bo več problematična, celo uktrotili jo bodo, Semolič z svojimi sindikati ne bo več organiziral demonstracij v podporo delavstvu, ki kar naenkrat živi lepo in še lepše bo.

Iz dnevnega časopisja bodo izginili protivladni komentarji. Hitro bogatenje nekaterih se bo izkazalo za zakonito, še več za vzorno in za primer še drugim. Novinarji ne bodo več pisali peticij in jih razširjali po svetu. Zakaj bi jih, saj je v Sloveniji vse lepo in se cedita med in mleko. Noben član nadzornih svetov ali direktor ne bo več zamenjan. Izbrisani (prebrisani) bodo vpisani za primerno odškodnino in potem do konca življenja volili "ta prave". Jankovič bo dobil povrnjene neupravičeno odvzete milijone za prestolnico. Problemi s Hrvaško bodo rešeni čez noč. Polpretekla zgodovina bo končno doživela edino resnico. Že predlagane zamenjave diplomatov bodo potrjene, nove bodo seveda nepolitične, in še se bo kaj našlo.

Ni kaj, lepo nam bo, spet se nam obeta neke sorte bratstvo in enotnost.

Predvolilna sobota

2008 je volilno leto.  Že precej mesecev so jutrišnje volitve osrednja tema mnogih debat in časopisnih člankov. Predvolina sobota je zaznamovan z volilnim molkom. Verjetno ne bo nič narobe, če na moj blogec spravim nekaj zadevic, ki so se mi  predvsem v zadnjih dnevih prikradle v moje sive celice.  

Volilna soočenja sem spremljal manj osredotočeno.  Prva polovica septembra je čas, ko vsako leto priredijo sejem v Celju. Moje podjetje je med rednimi udeleženci in sam imam, kar nekaj obveznosti z pripravo sejemskega dogajanja, hkrati pa sem tudi stalno prisoten na sejemskem prostoru. To pomeni skoraj desetdnevno  angažiranost, pri čemer sem moral sejmu prilagajati tudi ostale svoje siceršnje aktivnosti.  

Večerna soočenja sem po večini zamudil, pa še precej utrujen sem bil  in se mi ni ljubilo poslušati pametno in manj pametno modrovanje prvakov političnih strank. Kljub temu pa je po mojem mišljenju letošnja volilna kampanja zaznamovana predvsem na dva načina.  V začetni fazi predvolilnih bojev je bila pozornost javnosti usmerjena v spopad Pahor - Janša. Namreč njunima strankama predvolilne ankete kažejo, da se bosta spopadli za relativnega zmagovalca letošnjih parlamentarnih volitev.  Prvak zmagovalne stranke ima tudi največ možnosti, da dobi mandat za sestavo vlade.  Aktualni premier se je po mojem mnenju pakazal, kot mnogo bolj kredibilnega. Slovenski javnosti je pokazal, da so mu mnoge stvari poznane in da jih zna tudi pravilno interpretirati.  Ni mogoče zanikati napredka na mnogih področjih, ki zadevajo boljše življenje državljanov. Vsekakor pa tudi ni mogoče zamižati pred dejstvom, da je mnogo ljudi v zadnjih štirih letih močno obogatelo, na drugi strani pa se mnogo ljudi spogleduje z revščino.

Za  Pahorja pa sem prepričan, da mu manjka mnogo tistih sposobnosti, ki so nujno potrebne za učinkovitega predsednika vlade.  Zaupati pa mu velja v eni stvari, namreč, da resnično verjame v Slovenijo,  v kateri politika države ne jemlje kot plen in ne deli ljudi na naše in vaše. Verjamem mu, da želi Slovenijo mirno, celo dolgočasno in brez afer.  Ampak, koga pa ima v ozadju? Kdo so tisti, ki so ga postavili?  Ali ne bo zgolj orodje v rokah nekdanjih komunistov, ki jih po mojem menju, več kot uspešno pooseblja nekdanji predsednik?   Slednje je razlog, zakaj v nedeljo ne bom volil SD, oziroma stranko, ki je že precejkrat menjala svoje ime.

Drugi del volilne kampanje, pa je po mojem mnenju zaznamoval napad večine prvakov političnih strank  na aktualno vlado, ki jo je v volilnih soočenjih poosebljal in zastopal Janez Janša. Pri tem se je najbolj izkazal poslanec Peče. Njegove navedbe so bile po večini iz trte izvite in povsem neargumentirane. Upam, da se bodo ankete izkazale za resnične in da njegova Lipa ne bo presegla volilnega praga.  Precej bolj je bil prepričljiv šef Zaresa, Gregor Golobič, ki je na veliko operiral z najrazličnejšimi statističnimi izsledki, ki so po njegovem kazale na napake aktualne vlade. Janša je njegove navedbe označil kot "ZA HEC".  Osebno ne zaupam Gregorju Golobiču in njegovi novi politiki, ki jo zaznamuje oranžna barva. Če me občutek ne vara, gre za preoblečene stare sile, ki so že imele možnost pokazati svoje. In tega niso izkoristili.

Kako bom volil, sem se že odločil pred časom. Mnenja sem, da mora aktualna vlada dobiti še en mandat. Mnogo volilnih obljub izpred štirih let je bilo izpolnjenih, precej dobrih projektov je bilo izpeljanih, kljub temu, da so se mediji skozi celotno obdobje na vse pretege trudili prikazati njeno delovanje, kot najslabše med vsemi dosedanjimi vladami.  Naj na tej točki pripomnim, da so se aktualni novinarji svoje stroke učili na FDV, ki je daleč od neke prave šole za dobre novinarje. Seveda obstajajo svetle izjeme, kot recimo Bernard Nežmah.

Šentviška sramota

Že dolga leta sem redni uporabnik Celovške ceste. Če je bila vožnja po njej pred deset in več leti, recimo, vsaj približno normalna, razmeroma tekoča, za zadnjih nekaj let to ni mogoče več trditi. Tekočega pretoka vozil je bilo malo, vse več je bilo čakanja in polžjega premikanja. Pot iz centra Ljubljane pa do Medvod, je trajala tudi po uro in več. Pot v Ljubljano je bilo potrebno začeti že zelo zgodaj, pred šesto uro, da je bila vožnja vsa približno normalna.

Ne poznam nikogar, ki se ni razveselil Šentviškega predora in se ob odprtju oddahnil. Hkrati smo doživeli še uvedbo vinjet. Gorenjci so na ta način začeli bolj uporabljati avtocesto. In res se je poznalo. Pot domov se je časovno skrajšala za dobro polovico. Tistih nekaj dni v juliju, ko je bil predor v funkciji, sem res lahko užival. Ne želim razpredati o dogodkih, ki so se začeli odvijati takoj po odprtju predora in se na žalost nas uporabnikov Celovške ceste, še kar nadaljujejo.

Iz medijev je mogoče izvedeti , da za nastale dogodke v predoru pravzaprav nihče ne more prevzeti odgovornosti. Ga ni junaka pod soncem, ki bi se izpostavil in rekel; jaz ali moja firma je zamočila. Naročnik je seveda država (beri vlada) in pravi, da oni nimajo s tem nič. Minister Žerjav, ki je po mojem osebnem mnenju zelo delaven minister, slabo spi, to je pa tudi vse. Inšpektorji ne dajejo izjav. Zakaj bi jih dajali, saj niso nič krivi. Da ne rečem kako nedolžni so šele tisti, ki so podpisali uporabno dovoljenje. SCT kot izvajalec tudi ni nič kriv. Zidar kaže na izbiro njegovega podizvajalca in na nadzor. Podizvajalca ni izbral SCT in tudi nadzoroval ga ni. Verjetno pa je plačal njegovo fakturo za famozni protipožarni omet, ki ga sedaj ni več??!

Kaj se bo zgodilo? Pred volitvami se bo gnilo jajce valilo od enega do drugega, dokler ne bo pristalo natančno tam kjer mora. Pri nas volilcih. Kajti mi smo krivi, da je prišlo do pregrešno dragega predora, vsaj zaenkrat več ali manj neuporabnega. Kdo nam je namreč naročil, da smo izvolili idiote na začasnem delu v vladi. Seveda izvoljenci naroda ne morejo biti idioti, ampak smo idioti volilci. Konec koncev smo jih izvolili in moramo za svoje napake plačati. Predor naj popravijo z denarjem nas volilcev (davkoplačevalcev). Saj je bil tudi zgrajen iz davkoplačevalskega denarja. Po vsem tem je jasno, kdo nosi krivdo za Šentviško sramoto. Krivi smo davkoplačevalci.

Triglav-avgust 2008

Vsako leto moram na Triglav, uspeva že čez 20 let. Če prav štejem, sem zbral že 20 vzponov na veliki simbol Slovenstva. Predvideval se, da bom letos v družbi z mojim običajnim sopotnikom, sosedom Markom. Družinske obveznosti so ga usmerile v druga pota. Opravil sem običajne priprave za vzpon, predvsem velja omeniti kontaktiranje z meteorologi na Kredarici, ki so priporočali zgodnji vzpon. Ura je bila dve po polnoči, ko sem v popolni temi štartal iz konca ceste na Pokljuki. Molil sem, da bi naglavna svetilka zdržala še teh nekaj uric. Že lani sem si obljubil, da bom zamenjal baterijo, ampak ostalo je pri besedah.

Tema je bila zares popolna, menda je bil mlaj. Le nekaj zvezd je bilo videti skozi drevesne krošnje. Pot je bila blatna, kolikor sem lahko občutil, videl nisem nič. Čez 30 minut sem bil pri koči na Konjščici. Že od daleč sem videl luč. Ko sem bil pri koči, sem opazil dva možakarja in še eno gospo. Možakarja sta bila že precej v rožicah. Prišla sta že pozno zvečer, sta mi povedala in zdaj čakata trenutek, ko bosta odšla naprej v višave. Ne vem, kako bosta lahko hodila z vedno bolj majavimi nogami in čudno situacijo v glavi, sem si mislil, vendar to ni bil moj problem. Nadaljeval sem proti Vodniku v popolni temi. Kar težko je bilo najti vhod v ruševje na koncu planine. Bil sem že malo pod jezercam, ko se je začelo. Osvetlili so me iz nebes. Bliski so švigali iz vseh strani, grmenje je bilo slišati iz daljave. Strah se me je loteval, hkrati pa sem začutil adrenalin, ki, kot pravijo, da povečuje energijo. Nadaljeval sem hitreje in zelo hitro dosegel Studorski preval. Čakal sem, kdaj se bo ulilo, ampak se ni. Se tudi ni moglo, ker sem videl zvezde. Brez oblakov pa menda ni dežja. Kako bi mi prav prišel kakšen kompanjon. Še hitreje sem nadaljeval okoli Tosca proti Vodnikovemu domu. Malo pred znamenitim podorom sem naletel na bager, ki je opravljal najtežja sanacijska dela. Bil je za ovinkom in sem ga opazil šele na nekaj metrov. Ko je snop moje naglavne lučke zadel ob odbojna stekla na bagerju, sem se zelo prestrašil. Skoraj sem malo pomočil. Podor je povsem saniran, čeprav obstaja nevarnost ponovitve precej velika.

Do Vodnikovega doma sem prikrevsal pred pol peto, še vedno je bila popolna tema. Še vse tiho je bilo v koči, le nekaj lučk je bilo prižganih. Odločil sem se počakati dneva in poizvedeti, kaj bo z vremenom. Dom je bil odprt, namestil sem se v jedilnico in počakal oskrbnika. Z oskrbnikom sva že v prejšnjih letih vzpostavila kontakte. Doma je iz okolice Polhovega Gradca in pozna moža moje sestre, Sama Prunka. Prikazal se je malo po peti uri in mi takoj postregel s toplim čajem. Rekel mi je, da naj za vreme ne skrbim. Ne bo nikakršnih problemov. Razgledov ne bo, ampak padalo pa tudi ne bo. Kar dobra popotnica.

Ko se je zdanilo, sem nadaljeval proti Konjskemu sedlu. Pot so precej zavarovali, železje je na vseh, recimo temu, malo bolj nevarnih mestih. Varovanje nikoli ne škodi. Ko sem se približeval Planiki, sem že opazil gornike, ki so se vzpenjali proti Malemu Triglavu. Malo pred sedmo uro, sem dosegel Planiko. Okrepčal sem se z toplim čajem in poln elana nadaljeval proti vrhu. Nočna tesnoba je dokončno minila. Do malega Triglava me je kar malo matralo, potem pa je steklo. Sem bil kar presenečen sam nad sabo. Sogornikov je bilo veliko. Skoraj kolona v obe smeri, kar nekoliko otežuje srečanje. Nikakršnih problemov nisem imel, vrh sem dosegel malo po osmi uri.

Vrh je bil povsem obljuden, kjub megli, ki je bila precej gosta. Temperatura je bila precej nizka. Aljažev bife deluje tudi letos. Mogoče je kupiti pijačo. Sam sem kupil majico, že tretjo po vrsti. Razgledov ni bilo pričakovati, spustil sem se do Kredarice, ki je bila povsem polna. Komaj sem našel prostor. Okrepčal sem z obveznim ričetom in potešil žejo z enim kozlom. Dom na Kredarici je bil poln zaradi večerne prireditve, ki so jo priredili na čast znanim Slovencem. Tudi helikopter je pristal in dostavil "eminentne" goste. Menda je enako počel skozi ves dan. Opazil sem Jerneja Kuntnerja, ki je bil takoj obkrožen z množico ljudi. Vrnil sem se proti Konjskemu sedlu in naprej proti Vodnikovemu domu. Megle so se razkadile in pri Vodnikovemu domu se je vse polno ljudi nastavljalo sončnim žarkom. Tudi sam sem se jim pridružil in užival v prelepih razgledih na Velo polje in Fužinske planine. Vrhovi pa so bili še vedno v megli.

Nadaljeval sem proti izhodišču. Ob povratku sem vseskozi srečeval pohodnike, ki so izkoristili lep dan in se niso zbali manj optimističnih vremenskih napovedi. Lep dan so mi skazile kolone proti Radovljici. Za pot domov sem porabil skoraj tri ure. Živčki so mi že pošteno nagajali.

Lep dan na Komni

Četrtek 24.julij 2008

Komna znova in znova vabi k sebi. Lepo toplo vreme, brez vetra nas je že zgodaj dopoldne pregnalo. Parkirali smo pri Savici, kjer nikoli ne manjka avtomobilov. Parkiranje v Bohinju je velika tržna niša, ki jo, verjamem, Bohinjci izkoriščajo z velikim veseljem. Čeprav smo imeli kartico "Gost Bohinja", nas je park mojster oglobil še za en euro. Sicer je cena tri eure.

Pot do Doma na Komni poteka po široki mulatjeri in se v številnih ključih vzpenja. Ko prehodimo 48 serpentin nas pot pripelje v neizrazito dolinico med Dobračevo glavo in Plešo. Ta dolinica se imenuje Pekel. Tu je dobra polovica poti. Nadaljevanje je lažje, kmalu smo zagledali kočo na razgledni vzpetini. V začetku nas je spremljal par iz Zagreba, sodeč po registraciji avtomobila. Precej hitro sta začela, nas celo prehitela. Zelo simpatično ju je bilo pogledati, namreč precej velik nahrbtnik je nosila mlada gospa. Seveda smo jih zelo hitro ujeli in bili na cilju 40 minut pred njima. Že omenjena dama je bila še vsa "fit", medtem, ko je bil gospod precej zdelan. Ogovoril sem damo in jo pohvalil, rekoč, da ima mož zelo dobro ženo. Odvrnila mi je, da še predobro.

Prijetno sonce je pripomoglo, da smo se martinčkali pri Domu na Komni debelo uro. Pohodnikov je bilo veliko. Ravno ko smo se odpravljali v dolino, so do doma prisopihali znanci iz Medvod. Med njimi je bil tudi oštir iz Gont in njegova žena. Pri Savici sem si privoščil že obvezni ričet in enega kozla ter seveda užival, kakor vedno v teh koncih. Ogledoval sem si parkirni listek, ki ima zelo zanimiv komentar. Pravijo (Bohinjci), da parkirni prostor ni varovan in ne prevzemajo nikakršne odgovornosti v primeru kraje ali poškodovanja vozila. Zakaj sploh pobirajo parkirnino? Meni se zdi, da gre za povsem naraven prostor. Niti kemičnega wc-ja jim še ni uspelo postaviti. V oštarijah pa je uporaba wc-ja namenjena le gostom. Vzpon do slapa Savica pa je seveda potrebno plačati še posebej.

Triglavska jezera

Sreda, 23.julij 2008

Za sredo so napovedali lepo vreme in zjutraj je bilo nebo povsem umito, temperatura pa je bila okoli deset stopinj. Pravi dan za obisk Triglavskih jezer, sem se odločil. Tudi Irena je bila za stvar, Rok pa je kot vedno, nergal, da bomo hodili 100 ur. Odpeljali smo se proti parkirišču na planini Blato. Seveda ne gre brez plačila uporabnine za cesto. Za 10€ oglobijo vsak avto, ki nadaljuje z vožnjo proti Blatu ali proti Vojam. Parkirišče je bilo precej polno, tudi pohodnikov je bilo kar nekaj, ki so se odpravljali v osrčje Fužinskih gora.

Precej hitro smo prišli do Planine pri Jezeru. Kar takoj smo nadaljevali proti Dednemu polju in še naprej proti Ovčariji. Na začetku planine so nas pozdravili čudoviti razgledi na spodnje bohinjske gore, s lepo vidnim domom na Komni, ki kot škatlica vžigalic štrli nad gozdno mejo. Po dobrih treh urah od avtomobila, smo zagledali Dvojno jezero in Kočo pri Sedmerih jezerih. Precej je pihalo, zato je bilo planincev malo okoli koče, bila pa je polna od znotraj. Po zame obveznem ričetu in enem "kozlu", smo se vračali preko sedla Štapce.

Sedlo Štapce je ob vznožju hišne gore Koče pri Triglavskih jezerih, 2091 visoke Tičarice. Pot se nad Dvojnim jezerom strmo vzpne, zadnji metri so speljani skozi skalni usek in zavarovani z jeklenicami. Kot nalašč za pridih visokogorja. Rok in Irena sta se dobro obnesla in ju na tem mestu lepo pohvalim. Sledi lahek spust proti Ovčariji, kjer se je mogoče naužiti lepot Fužinskih planin. Malo pred Dednim poljem nas je zajelo lahno pršenje. Pohiteli smo do Planine Jezero, kjer je bilo že polno planincev, ki so prihiteli pod streho. Še najtežji del ture je krevsanje po kamniti mulatjeri do parkirišča na Blatu.