Vsako leto moram na Triglav, uspeva že čez 20 let. Če prav štejem, sem zbral že 20 vzponov na veliki simbol Slovenstva. Predvideval se, da bom letos v družbi z mojim običajnim sopotnikom, sosedom Markom. Družinske obveznosti so ga usmerile v druga pota. Opravil sem običajne priprave za vzpon, predvsem velja omeniti kontaktiranje z meteorologi na Kredarici, ki so priporočali zgodnji vzpon. Ura je bila dve po polnoči, ko sem v popolni temi štartal iz konca ceste na Pokljuki. Molil sem, da bi naglavna svetilka zdržala še teh nekaj uric. Že lani sem si obljubil, da bom zamenjal baterijo, ampak ostalo je pri besedah.
Tema je bila zares popolna, menda je bil mlaj. Le nekaj zvezd je bilo videti skozi drevesne krošnje. Pot je bila blatna, kolikor sem lahko občutil, videl nisem nič. Čez 30 minut sem bil pri koči na Konjščici. Že od daleč sem videl luč. Ko sem bil pri koči, sem opazil dva možakarja in še eno gospo. Možakarja sta bila že precej v rožicah. Prišla sta že pozno zvečer, sta mi povedala in zdaj čakata trenutek, ko bosta odšla naprej v višave. Ne vem, kako bosta lahko hodila z vedno bolj majavimi nogami in čudno situacijo v glavi, sem si mislil, vendar to ni bil moj problem. Nadaljeval sem proti Vodniku v popolni temi. Kar težko je bilo najti vhod v ruševje na koncu planine. Bil sem že malo pod jezercam, ko se je začelo. Osvetlili so me iz nebes. Bliski so švigali iz vseh strani, grmenje je bilo slišati iz daljave. Strah se me je loteval, hkrati pa sem začutil adrenalin, ki, kot pravijo, da povečuje energijo. Nadaljeval sem hitreje in zelo hitro dosegel Studorski preval. Čakal sem, kdaj se bo ulilo, ampak se ni. Se tudi ni moglo, ker sem videl zvezde. Brez oblakov pa menda ni dežja. Kako bi mi prav prišel kakšen kompanjon. Še hitreje sem nadaljeval okoli Tosca proti Vodnikovemu domu. Malo pred znamenitim podorom sem naletel na bager, ki je opravljal najtežja sanacijska dela. Bil je za ovinkom in sem ga opazil šele na nekaj metrov. Ko je snop moje naglavne lučke zadel ob odbojna stekla na bagerju, sem se zelo prestrašil. Skoraj sem malo pomočil. Podor je povsem saniran, čeprav obstaja nevarnost ponovitve precej velika.
Do Vodnikovega doma sem prikrevsal pred pol peto, še vedno je bila popolna tema. Še vse tiho je bilo v koči, le nekaj lučk je bilo prižganih. Odločil sem se počakati dneva in poizvedeti, kaj bo z vremenom. Dom je bil odprt, namestil sem se v jedilnico in počakal oskrbnika. Z oskrbnikom sva že v prejšnjih letih vzpostavila kontakte. Doma je iz okolice Polhovega Gradca in pozna moža moje sestre, Sama Prunka. Prikazal se je malo po peti uri in mi takoj postregel s toplim čajem. Rekel mi je, da naj za vreme ne skrbim. Ne bo nikakršnih problemov. Razgledov ne bo, ampak padalo pa tudi ne bo. Kar dobra popotnica.
Ko se je zdanilo, sem nadaljeval proti Konjskemu sedlu. Pot so precej zavarovali, železje je na vseh, recimo temu, malo bolj nevarnih mestih. Varovanje nikoli ne škodi. Ko sem se približeval Planiki, sem že opazil gornike, ki so se vzpenjali proti Malemu Triglavu. Malo pred sedmo uro, sem dosegel Planiko. Okrepčal sem se z toplim čajem in poln elana nadaljeval proti vrhu. Nočna tesnoba je dokončno minila. Do malega Triglava me je kar malo matralo, potem pa je steklo. Sem bil kar presenečen sam nad sabo. Sogornikov je bilo veliko. Skoraj kolona v obe smeri, kar nekoliko otežuje srečanje. Nikakršnih problemov nisem imel, vrh sem dosegel malo po osmi uri.
Vrh je bil povsem obljuden, kjub megli, ki je bila precej gosta. Temperatura je bila precej nizka. Aljažev bife deluje tudi letos. Mogoče je kupiti pijačo. Sam sem kupil majico, že tretjo po vrsti. Razgledov ni bilo pričakovati, spustil sem se do Kredarice, ki je bila povsem polna. Komaj sem našel prostor. Okrepčal sem z obveznim ričetom in potešil žejo z enim kozlom. Dom na Kredarici je bil poln zaradi večerne prireditve, ki so jo priredili na čast znanim Slovencem. Tudi helikopter je pristal in dostavil "eminentne" goste. Menda je enako počel skozi ves dan. Opazil sem Jerneja Kuntnerja, ki je bil takoj obkrožen z množico ljudi. Vrnil sem se proti Konjskemu sedlu in naprej proti Vodnikovemu domu. Megle so se razkadile in pri Vodnikovemu domu se je vse polno ljudi nastavljalo sončnim žarkom. Tudi sam sem se jim pridružil in užival v prelepih razgledih na Velo polje in Fužinske planine. Vrhovi pa so bili še vedno v megli.
Nadaljeval sem proti izhodišču. Ob povratku sem vseskozi srečeval pohodnike, ki so izkoristili lep dan in se niso zbali manj optimističnih vremenskih napovedi. Lep dan so mi skazile kolone proti Radovljici. Za pot domov sem porabil skoraj tri ure. Živčki so mi že pošteno nagajali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar