Umor v Vatikanu

Pred dnevi sem prebral knjigo Luciena Gregorie-a, Umor v Vatikanu. Skoraj sem jo požiral, tako me je prevzela njena vsebina in tudi slog pisanja mi je bil zelo povšeči.

Osrednji lik je papež Janez Pavel I, torej predhodnik papeža Woytila, umrlega pred tremi leti, ki se je za vedno zapisal v srca vernikov, predvsem z svojo dobroto in neposrednostjo. Spomnim se dogodkov tistega poletja. Najprej je umrl Papež Pavel VI, bil izvoljen novi, torej Janez Pavel I, ki je umrl po vsega 33 dneh papeževanja. Spet so se zbrali kardinali in na konklavu izbrali Janeza Pavla II, poljaka, ki je z svojimi dejanji še kako zaznamoval naslednje četrt stoletja, vse do današnjih dni.

Pisec Gregorie je osebno poznal Albina Luciana (Janez Pavel I), z njim se je srečeval pred njegovim kratkim pontifikatom in poznal njegovo razmišljanje ter cilje, ki jih je želel uresničiti, kot Papež. Naj omenim predvsem njegovo zavzemanje za pomoč revnim in ubogim. V njihovo dobro je hotel razprodati ogromno bogastvo, s katerim je razpolagala Vatikanska kurija. Seveda mu to ni uspelo. Avtor napetega dokumentarca pravi, da so mu te namene preprečili vrhovi takratne cerkvene oligarhije in to na način, da so ga umorili (domnevno). Omenjam domnevni umor, kajti edini trdni dokaz o resničnem vzroku smrti papeža Janeza Pavla I. je skrit v njegovem grobu. Obdukcije, ki bi lahko potrdila ali pa za vedno utišala govorice, da je bil zastrupljen, na žalost v Vatikanu niso nikoli dovolili.

Sicer pa danes le redkokdo dvomi, da je bil Janez Pavel I. umorjen. Večje vprašanje je, kdo ga je odstranil in zakaj? Avtor, ki je imel s pokojnim tudi osebne stike, uvršča Albina Lucianija med voditelje italijanske in svetovne krščanske levice, med katere je sodil tudi nekaj mesecev pred njim umorjeni Aldo Moro. Zločin pripisuje krogom skrajne katoliške desnice pod vodstvom Opusa Dei, ki je v Vatikan namesto Janeza Pavla I. pripeljal svojega papeža, nato pa je z njegovo pomočjo prevzel oblast v rimskokatoliški cerkvi in začel širiti svoj globalni politični vpliv tudi izven cerkve.

Knjigo sem prebral na dušek. Nehote sem jo primerjal z Da Vincijevo Šifro, ki je dolgo časa polnila časopisne stolpce in bila najbolj brana knjiga zadnjega časa. Pa vendar mi Umor v Vatikanu deluje bolj kot dokumentarec. Ni mogoče prezreti nekaterih dejstev, ki jih avtor skrbno navaja in komentira. Ne bom se lotil vsebine prebranega, vsem priporočam knjigo v branje. Omenim naj le, da po prebrani knjigi, na Papeža Janeza Pavla II gledam z precej drugačnimi očmi, kot pa sem ga gledal preden sem knjigo vzel v roke.