Cvetna nedelja v Tamarju

Vremenarji so napovedali lepo nedeljo. Zaželel sem si pridiha visokogorja. Z Irenco sva se namenila v Tamar. Odrinila sva že kmalu po osmi uri, takoj po maši. Snega do Kranjske gore skoraj ni več, smučišča sicer še delujejo, vendar je bilo uporabnikov zelo malo. Zima se začne naprej od Podkorena, malo pred Ratečam. Tam je sneg še povsod. Ko se pripelješ v Planico pa dobiš občutek, da si sredi največje zime. Temperatura malo nad lediščem, snega meter in več, precej smučarjev tekačev, skratka tako kot se za zimsko smučarsko središče spodobi na višku sezone. Okolico velikanke so za potrebe poletov pred dvema tednoma precej preuredili. O tem pričajo ogromni kupi snega, ki bo letos ostal verjetno vse leto. Toliko snega v Planici ne pomnim.

Odrinila sva proti Tamarju. Snega na poti več kot en meter. Štange, ki nosijo električni kabel so do polovice pod snegom, table, ki označujejo Triglavski narodni park so povsem zasute. Sneg se je že začel nekoliko drobiti in se pod nogami melje, kar nekoliko otežuje hojo, še posebej v klanec.

Med potjo do planinskega doma, sva poslušala snežne plazove, ki so polzeli iz Ponc. Posebej veličasten je bil pogled na Dom v Tamarju. Sneg ga je zakril skoraj do polovice. Sonce je posušilo meglice in Jalovec je razkazal vso svojo postavnost. Turnih smučarjev ni bilo, verjetno zaradi prevelike nevarnosti plazov, ki so ves čas grmeli. Mogoče jih je bilo tudi videti. Najbolj so hrumeli okoli izvira Nadiže. Vzponi v takih razmerah so zares nespametno izzivanje usode.

Čudovit dan se je naredil, sonce je ogrelo ozračje in ustvarilo pravo snežno plažo, ki jo je bilo zares vredno izkoristiti. Pot nazaj je bila precej lažja, je pa sneg postal tudi že precej moker. Čudovita Cvetna nedelja je zvabila ljudi na plano in Planica je postala precej bolj obljudena, kot v zgodnjih dopoldanskih urah.