Sedim za mizo, pred menoj računalnik, v moji glavi pa ena sama zmeda. Tuhtam in tuhtam, kaj naj zapišem v svoj blogec. Ugotavljam, da mi zadnje čase pisanje gre malo manj od rok. Se kar ne morem pripraviti, čeprav je želja po pisanju vedno velika. Nameravam napisati nekaj v slovo odhajajočemu letu, ki ga bo konec čez nekaj uric. Kaj je bilo tisto, kar ga je najbolj zaznamovalo? Veliko je takega, verjetno preveč, da se je kar težko odločiti, kaj napisati. V svetovnem merilu verjetno izvolitev Obame za predsednika ZDA, v Sloveniji izid parlamentarnih volitev, pa finančna kriza, pričakovanje recesije, tudi v Sloveniji, zadev je kolikor hočeš.
Ampak o navedenih stvareh je prelitega že precej črnila in težko je napisati nekaj novega. Bolj pomembno je, kako je mene osebno zaznamovalo odhajajoče leto. Pohvalim se lahko, da sem štirikratni krvodajalec. Nekaj dobrega za tiste, ki kri potrebujejo. Opažam, da je darovalcev iz leta v leto manj. Pred leti me skoraj niso klicali, zadnja leta pa je to skoraj vedno.
Letos sem dopolnil 44 let. Lahko zapišem, da mi je zdravje bolj ali manj vedno dobro služilo. Omeniti moram, da sem letos o zdravju začel malo več razmišljati. Namreč konec februarja me je napadla virusna pljučnica, kot so mi povedali zdravniki. Takrat sem se prvič zares soočil z polnimi čakalnicami v zdravstvenih domovih. In ker sem bil zares bolan, je bilo čakanje na vrsto še toliko bolj utrujajoče. Čakal sem povsod, za zdravnika, v laboratoriju, pred rentgenom in to vajo ponovil vsaj dvakrat. Spomnil se, da sem bil skoraj dva tedna povsem brez moči in brez apetita, še ležanje je bil napor. Po dveh mesecih sem se nekako spravil k sebi. Zdravnica mi je hotela napisati 6 tedensko bolniško. Seveda se s tem nisem strinjal. Zares sem bil doma slaba dva tedna.
K ozdravitvi mi je najbolj pomagal gorski zrak, ki sem ga bil v izobilju deležen na Pokljuki, ko smo pripravljali tekmo za medcelinski pokal v smučarskem teku. Tam sem preživel štiri mrzle, a s soncem obsijane dneve. Slabo počutje se mi je pojavljalo še večkrat skozi leto. Menim, da premalo naredim za osebno kondicijo. Še gorskih izletov je bilo manj, kot prejšnja leta in prav na tem področju kanim stvari spremeniti v letu, ki prihaja. Zares upam, da sem bom lahko bolj potrudil.
Pravijo, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar