Sveti Jakob

Sveti Jakob je okoli 800 metrov visok hrib v Polhograjskih Dolomitih in z Rogom in Jeterbenkom tvori okrožje Katarine, priljubljene izletniške destinacije sprehoda željnih ljudi iz bližnje in daljne okolice. Ime je vzpetina dobila po cerkvici, ki stoji prav na vrhu in je posvečena apostolu Jakobu. Zaselek pod vrhom se imenuje tudi Brezovica, verjetno po številnih brezah, ki rastejo po pobočjih, kjer obdelovanje ni bilo mogoče.

Sveti Jakob pa je tudi znan po maši za domovino, ki je opravljena na "Štefan" dan, torej dan po Božiču, ko praznujemo dan samostojnosti. Namreč, na ta dan so se poslanci prvega demokratično izvoljenega parlamenta in ministri prve slovenske vlade zbrali po slovesni razglasitvi rezultatov plebiscita za samostojno Slovenijo, prav na Svetem Jakobu. Zakaj ravno tu, mi ni natančno znano. Veliko zaslug ima verjetno Medvoški svetnik Janez Šušteršič. Maše za domovino se tudi sam redno udeležujem, če me spomin ne vara sem manjkal le enkrat in to zaradi velike količine snega.

Sveti Jakob omenjam tudi zaradi tega, ker sem skupaj z Ireno in njeno sestro Marijo tam gori pričakal prihod novega leta. Že večkrat sem slišal, da se na Jakobu zbira precej ljudi, ki na najdaljšo noč ne marajo sedenja pred televizijo in lenobnega čakanja, kdaj bo odbila polnoč.

Na vrh smo prisopihali pol ure pred polnočjo. Tam je bilo že skoraj trideset ljudi. Termometer je kazal 9 stopinj pod ničlo pa tudi precej vetrovno je bilo, kar pa je značilno za Jakob. Večina ljudi je bila na mestu, od koder je lep razgled na Ljubljano. Megle in oblakov ni bilo in nadejali smo se čudovitega razgleda, še posebej, ko bodo v zrak spustili tisoče raket in ognjemetov. Ljudje so ves čas prihajali, zdi se mi, da nas je bilo ob polnoči preko 70, ki smo občudovali svetlobno dogajanje nad Ljubljano. O recesiji je tedaj bilo nemogoče govoriti, vsaj z vidika metanja tisoče in tisoče evrov v zrak. Pokanja pa je bilo precej manj, kot druge leta. Izgleda, da je prepoved precej zalegla, po mojem povsem pravilna odločitev zakonodajalcev. Odšteli smo zadnje minute, nazdravili in potem še zapeli Zdravljico.

Zares lep dogodek, povsem nekaj drugega, kot posedanje pred televizijo. Obljubil sem si, da bom to še ponavljal.