Porezen

Na Porezen sem se zadnjič povzpel konec poletja 2007, le dober teden pred katastrofalnimi poplavami, ki so sredi septembra zajele Selško dolino. Obilno septembrsko deževje je tistega leta Soro Selščico spremenilo v ogromno grozečo vodno pošast, ki je mlela vse pred seboj in za seboj pustila veliko opustošenje ter tudi nekaj življenj.

Od takrat v te kraje nisem več zahajal. Ob tokratnem obisku Porezna me je najbolj zanimalo, kako izgleda cesta skozi Davčo. Posledice so v glavnem odpravljene, življenje se je vrnilo v normalne tire, popolne sanacije pa vsaj še nekaj let ne bo. Pri tem mislim predvsem na ureditev že omenjen glavne prometnice skozi Davčo, ki je menda najdaljša Slovenska vas. Cesta je sicer dobro prevozna, vendar asfaltne prevleke po večini, vsaj v spodnjem delu vasi, skoraj ni več. Cesto so deloma utrdili, udarnih jam ni veliko, se pa tu in tam potok Davščica zajeda v precej načeto cesto.

Na spletu je mogoče pogledati galerijo slik, ki so nastale po že omenjenih poplavah. Po pregledanih fotkah si mislim, da je cesta skozi Davčo povsem dobra. Namreč tistega septembrskega popoldneva je skoraj ni bilo več, kar je je pa še ostalo, pa je bilo polno zemlje, naplavin in podrtega drevja.

Dostop do t.i. centra Davče, kjer je šola in župnišče, je enostavnejši po nanovo asfaltirani cesti, ki se odcepi iz ceste proti Petrovemu brdu, levo v precej strm hrib. Cesta je dovolj široka za morebitno srečevanje, obstaja pa nevarnost padajočega kamenja. Odcep je približno sedmih kilometrih od Zalega Loga. Naj omenim, da je dušni pastir v Zalem logu, moj prijatelj in nekdanji sosed iz Preske, Andrej Jemec.

Porezen je dobro obiskan vrh v vseh letnih časih. Do njega je mogoče dostopati iz večih smeri. Poti so razmeroma strme, vendar je popotnikov trud bogato poplačan z izrednimi razgledi na vse konce. Še posebej se oči spočijejo ob pogledu na očaka Triglava in meni zelo ljub greben spodnjih Bohinjskih gora, ki se kot na dlani vije na drugi strani Baške grape.