Ko sem prelistaval tokratno številko Družine, mi je padel v oči članek z gornjim naslovom. Ko sem podrobneje pogledal, sem videl, da ga je podpisal sofaran, zdravnik iz Seničice, Franci Bečan. Nad naslovom je zaznamek "črtica v spomin". V črtici doktor Bečan občuteno opisuje eno izmed srečanj z nedavno preminulim duhovnikom Zdravkom Bahorjem.
V črtici je zapisana misel gospoda Bahorja, da je vsak človek najprej samo človek, nato kristjan in šele potem duhovnik. Slednje je dano le redkim. Zdravko Bahor je bil dober duhovnik, radi smo ga imeli. Povsod, kjer je bil, je pustil za seboj veliko dobrega in se na ta način za vedno zapisal v spomine svojih sopotnikov.
Slovenski kinematografi so v začetku letošnjega leta predvajali film "Nenavaden primer Benjamina Buttona". Zgodba govori o naslovnem junaku, ki se rodi kot star, z vsemi tegobami in se nato z leti mlajša ter na koncu umre v naročju, kot dojenček. Ne želim iskati primerjav med filmsko fikcijo in pokojnim Zdravkom Bahorjem.
Film pripoveduje veličastno zgodbo o ne ravno navadnem človeku, o ljudeh in krajih, ki jih odkrije na svoji poti, o ljubeznih, ki jih najde in nato izgubi, o radostih življenja in žalosti smrti ter o stvareh, ki so večne. Edinstvena skozi celotno junakovo življenje je ideja, da ni važno kdo si in kaj si, še manj koliko si star, ampak kjerkoli se pojaviš, vedno lahko nekaj začneš in delaš v korist soljudi.
Tudi v življenju Zdravka Bahorja lahko zasledimo podobno idejo, ki ji je sledil tekom službovanja po različnih krajih Slovenije. Povojna oblast se je z mladim Zdravkom grdo poigrala in ga zaprla ter pošiljala na prevzgojo v delovna taborišča. Zdravko Bahor se ji je oddolžil z veliko delovno vnemo in neprestano službo ljudem, kamor koli ga je služba Bogu pripeljala. Vem, da je moj duhovnik že pri Bogu, vendar pa ali se je slovenska država gospodu Bahorju kakorkoli opravičila?
Ni komentarjev:
Objavite komentar