Meteorologi so napovedali lepo sončno soboto. Res smo se prebudili v dan brez oblačka. Moja ženička je takoj predlagala izlet v Bohinjski kot, in še dodala, ker imava ravno obletnico poroke. Zdelo se mi je OK in že zgodaj dopoldne sva se peljala proti osrčju Gorenjske.
Bolj sva se približevala cilju, več je bilo oblakov na nebu, temperatura pa v glavnem pod lediščem, ravno pravšnja za sneg. Ko sva prispela v Ukanc do Zlatoroga, nikjer žive duše. Res je bila ura še zgodnja, vendar v Bohinju res lahko pričakuješ vsaj nekaj obiskovalcev. Hotel in gostinski objekti so bili zaprti, jesenski veter je nanesel odpadlo listje. November je mesec zatišja, pred pričetkom zimske sezone in bližajočih se praznikov.
Mahnila sva jo proti Savici. Pot je mestoma povsem razrita od vode, na nekaterih mestih pa od spravila lesa, ki je pripravljeno čakalo na odvoz. Pričakovala sva, da bo Koča pri Savici odprta, vendar pa že od daleč ni kazala nobenih znakov življenja. Tik pred kočo sva dohitela nekaj obiskovalcev
. Parkirnine "začuda" niso pobirali, prav tako ne vstopnine za obisk slapa Savice. Pod do slapa je precej prenovljena, celo nekaj klopi so postavili, da se "obnemogli" obiskovalci lahko spočijejo. Pri slapu je bilo še nekaj ljudi. Spustil sem se čisto do jeza pod slapom, kljub temu, da je prepovedano. Splezal sem čez ograjo. Spomnim se, da pred nekaj leti ni bilo prepovedano. Če me spomin ne vara, so pot zaprli po velikem požaru na robovih Komarče. Gosta oblačnost je naklonila nekaj majhnih snežinkic, ki pa jih je bilo hitro konec. Sonce je predrlo oblake in obetal se je lep dan. Glede na snežne obete, je to zadnji letošnji, še zelen vikend. Sneg je videti le v visokogorju, nad gozdno mejo. Robovi Komarče so še povsem jesensko obarvani, tudi Vogel se še ni oblekel v bela oblačila. Kdor je iskal samoto, jo je danes prav zares lahko našel v Bohinjskem koncu. Omenil sem že, da z Ireno praznujeva 22 let, odkar sva si izmenjala prstana. Posebnega slavja si nisva privoščila. Izlet v dvoje tudi nekaj zaleže, čeprav sem zelo hitro nekaj korakov pred njo in se ona jezi nad mano.
. Parkirnine "začuda" niso pobirali, prav tako ne vstopnine za obisk slapa Savice. Pod do slapa je precej prenovljena, celo nekaj klopi so postavili, da se "obnemogli" obiskovalci lahko spočijejo. Pri slapu je bilo še nekaj ljudi. Spustil sem se čisto do jeza pod slapom, kljub temu, da je prepovedano. Splezal sem čez ograjo. Spomnim se, da pred nekaj leti ni bilo prepovedano. Če me spomin ne vara, so pot zaprli po velikem požaru na robovih Komarče. Gosta oblačnost je naklonila nekaj majhnih snežinkic, ki pa jih je bilo hitro konec. Sonce je predrlo oblake in obetal se je lep dan. Glede na snežne obete, je to zadnji letošnji, še zelen vikend. Sneg je videti le v visokogorju, nad gozdno mejo. Robovi Komarče so še povsem jesensko obarvani, tudi Vogel se še ni oblekel v bela oblačila. Kdor je iskal samoto, jo je danes prav zares lahko našel v Bohinjskem koncu. Omenil sem že, da z Ireno praznujeva 22 let, odkar sva si izmenjala prstana. Posebnega slavja si nisva privoščila. Izlet v dvoje tudi nekaj zaleže, čeprav sem zelo hitro nekaj korakov pred njo in se ona jezi nad mano. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar