Begunjščica_prvi letošnji dvatisočak

Begunjščica je lepa grebenasta gora nad dolino Drage. Spada že v Karavanke in se dviga 2060 metrov visoko. Na njo vodi več pristopov, nobeden pa ni pretirano zahteven, ali rečeno drugače, velja nasvet, da je treba za vzpon le imeti nekaj energije, še več pa volje.

S prijateljem Markom sva jo obiskala pretekli četrtek. Za izhodišče sva izbrala Ljubelj, kjer je pred "Oazo miru" veliko parkirišče. Lepa, razgledna pot naju je peljala skozi Bornova tunela ter preko strmih melišč pod vzhodnim vrhom Begunjščice proti planini Prevala. Bilo je še vse mirno na planini, pred planšarijo naju je strumno pozdravil mlad konj. Postala sva pred znamenjem, ki stoji ob križiču poti, tik ob vznožju planine. Odločila sva se, da nadaljujeva proti vrhu Begunjščice preko Kalvarije. Pot se najprej zlagoma vzpne skozi gozd, nato pa postane vse bolj strma in zares je bila "kalvarija" priti čez Kalvarijo. Moj prvi letošnji dvatisočak mi je pokazal zobe, vendar volja je tudi naredila svoje in kmalu po deveti uri smo uživali na vrhu.

Četrtek 18. junija 2009 se je razvil v prelesten dan z izjemnimi razgledi na vse konce. Na vrhu sva ostala debelo uro, še več bi pa so popoldanske obveznosti klicale. Vrnila sva se preko Roblekovega doma, čez "Rožo" na planino Prevala. Malo pred planino je Marko skoraj pohodil gada, ki se je sončil na poti. Seveda jo je ucvrl v bližnje rastje.

Pri planšariji sva se ustavila in si privoščila po enega kozla. Posedanje pred planšarijo zares nudi popoln počitek, še več po opravljeni turi tu zares lahko uživaš in si paseš oči. Če je še nekaj dobre družbe, je občutek res popoln.

Porezen

Na Porezen sem se zadnjič povzpel konec poletja 2007, le dober teden pred katastrofalnimi poplavami, ki so sredi septembra zajele Selško dolino. Obilno septembrsko deževje je tistega leta Soro Selščico spremenilo v ogromno grozečo vodno pošast, ki je mlela vse pred seboj in za seboj pustila veliko opustošenje ter tudi nekaj življenj.

Od takrat v te kraje nisem več zahajal. Ob tokratnem obisku Porezna me je najbolj zanimalo, kako izgleda cesta skozi Davčo. Posledice so v glavnem odpravljene, življenje se je vrnilo v normalne tire, popolne sanacije pa vsaj še nekaj let ne bo. Pri tem mislim predvsem na ureditev že omenjen glavne prometnice skozi Davčo, ki je menda najdaljša Slovenska vas. Cesta je sicer dobro prevozna, vendar asfaltne prevleke po večini, vsaj v spodnjem delu vasi, skoraj ni več. Cesto so deloma utrdili, udarnih jam ni veliko, se pa tu in tam potok Davščica zajeda v precej načeto cesto.

Na spletu je mogoče pogledati galerijo slik, ki so nastale po že omenjenih poplavah. Po pregledanih fotkah si mislim, da je cesta skozi Davčo povsem dobra. Namreč tistega septembrskega popoldneva je skoraj ni bilo več, kar je je pa še ostalo, pa je bilo polno zemlje, naplavin in podrtega drevja.

Dostop do t.i. centra Davče, kjer je šola in župnišče, je enostavnejši po nanovo asfaltirani cesti, ki se odcepi iz ceste proti Petrovemu brdu, levo v precej strm hrib. Cesta je dovolj široka za morebitno srečevanje, obstaja pa nevarnost padajočega kamenja. Odcep je približno sedmih kilometrih od Zalega Loga. Naj omenim, da je dušni pastir v Zalem logu, moj prijatelj in nekdanji sosed iz Preske, Andrej Jemec.

Porezen je dobro obiskan vrh v vseh letnih časih. Do njega je mogoče dostopati iz večih smeri. Poti so razmeroma strme, vendar je popotnikov trud bogato poplačan z izrednimi razgledi na vse konce. Še posebej se oči spočijejo ob pogledu na očaka Triglava in meni zelo ljub greben spodnjih Bohinjskih gora, ki se kot na dlani vije na drugi strani Baške grape.

Ko umira duhovnik

Ko sem prelistaval tokratno številko Družine, mi je padel v oči članek z gornjim naslovom. Ko sem podrobneje pogledal, sem videl, da ga je podpisal sofaran, zdravnik iz Seničice, Franci Bečan. Nad naslovom je zaznamek "črtica v spomin". V črtici doktor Bečan občuteno opisuje eno izmed srečanj z nedavno preminulim duhovnikom Zdravkom Bahorjem.

V črtici je zapisana misel gospoda Bahorja, da je vsak človek najprej samo človek, nato kristjan in šele potem duhovnik. Slednje je dano le redkim. Zdravko Bahor je bil dober duhovnik, radi smo ga imeli. Povsod, kjer je bil, je pustil za seboj veliko dobrega in se na ta način za vedno zapisal v spomine svojih sopotnikov.

Slovenski kinematografi so v začetku letošnjega leta predvajali film "Nenavaden primer Benjamina Buttona". Zgodba govori o naslovnem junaku, ki se rodi kot star, z vsemi tegobami in se nato z leti mlajša ter na koncu umre v naročju, kot dojenček. Ne želim iskati primerjav med filmsko fikcijo in pokojnim Zdravkom Bahorjem.

Film pripoveduje veličastno zgodbo o ne ravno navadnem človeku, o ljudeh in krajih, ki jih odkrije na svoji poti, o ljubeznih, ki jih najde in nato izgubi, o radostih življenja in žalosti smrti ter o stvareh, ki so večne. Edinstvena skozi celotno junakovo življenje je ideja, da ni važno kdo si in kaj si, še manj koliko si star, ampak kjerkoli se pojaviš, vedno lahko nekaj začneš in delaš v korist soljudi.

Tudi v življenju Zdravka Bahorja lahko zasledimo podobno idejo, ki ji je sledil tekom službovanja po različnih krajih Slovenije. Povojna oblast se je z mladim Zdravkom grdo poigrala in ga zaprla ter pošiljala na prevzgojo v delovna taborišča. Zdravko Bahor se ji je oddolžil z veliko delovno vnemo in neprestano službo ljudem, kamor koli ga je služba Bogu pripeljala. Vem, da je moj duhovnik že pri Bogu, vendar pa ali se je slovenska država gospodu Bahorju kakorkoli opravičila?

Sv. Jakob na Petelincu

K Preški fari sodijo tri podružne cerkve. Ena izmed njih je na Petelincu, posvečena Jakobu, apostolu. Cerkvica leži na pobočju Jeterbenka, varno v zavetju drevja. Od daleč je skoraj nevidna, tudi razgleda tam nismo deležni.

Mimo cerkve gre pot na Jeterbenk, ki pa je precej dobro obiskan hrib na začetku Polhograjcev.

Na pobočjih Jeterbenka stoji še ena cerkev, posvečena sveti Marjeti. Omenjeni cerkvi naj bi pozidala zadnja graščaka Jakob in Marjeta Hertenberška, ker sta hotela poravnati krivice svojih prednikov, poznanih pod imenom roparski vitezi: zato sta cerkvi posvečeni sv. Marjeti in sv. Jakobu, njunima krstnima zavetnikoma. To je seveda le legenda, saj grofov Hertenbergov s tem imenom ni.

Na Petelincu je le nekaj maš na leto. Ena izmed njih je tudi na Binkoštni ponedeljek. Udeležim se je, če le morem. Do cerkve se je potrebno malo sprehoditi in če vreme dopušča je maša opravljena pred vhodom v svetišče. Letos nam je bilo vreme naklonjeno in preški župnik je maševal na prostem. Maše se je udeležilo okoli 20 vernikov, po večini domačini iz Žlebov in Golega brda.

Predhodni zapis na blogu govori o slovesu od nekdanjega Preškega župnika Zdravka Bahorja, ki je tudi dobro desetletje maševal pri svetem Jakobu na Petelincu. V njegov spomin je bila opravljena tokratna maša.

Pri maši sta bila tudi Mihovčeva Minka in mož Roman. Ko smo se po končani maši vračali v dolino, je Minka pohvalila moj zapis o slovesu od Zdravka Bahorja. Izkoriščam priliko in lepo pozdravljam moja spoštovana prijatelja, z željo, da se še velikokrat srečamo na Petelincu.