Tito

Minilo je 28 let od tistega nedeljskega popoldneva, ko se je na TV sprejemnikih ustavil redni program in se preko ekrana pojavil žalni trak. Takoj smo vedeli, kaj se je zgodilo, še več, bilo je pričakovano. Zdravstveno stanje Josipa Broza Tita, je bilo že dalj časa zelo kritično.

Spomin na tisto nedeljo je še kako živ. S prijateljem sva bila v enem izmed ljubljanskih kinematografov. Takrat še ni bilo Koloseja. Film se je že končal, prikazovali so le še seznam ustvarjalcev filma. Zaključna glasba se naenkrat konča, preko ekrana se pojavi žalni trak in pod njim napis "Umrl je tovariš Tito". Dvorana je v momentu utihnila, v zraku je bilo čutiti strah, vsi smo čimprej želeli ven iz zaprtega prostora, kot bi se bali neznane katastrofe. Ko sem prišel domov, je bil na televiziji novinar Tomaž Terček, ki je moderiral žalni program. Rajnka Jugoslavija se je zavila v žalost, razglašeno je bilo sedemdnevno žalovanju v čast nejvečjemu sinu slovenske matere, kot je bilo tedaj velikokrat slišati in še večkrat prebrati.

Ne glede na karkoli, pa je največji otrok slovenske matere, za današnjo mladež ravno toliko, kot za Ambrušane Strojani. Nepomemben faktor ali neka zgodovinska oseba. Navkljub dejstvom, da je bil njegov pogreb daleč največji pogreb kakega državnika in da se je na dan njegove smrti čas za trenutek celo ustavil, če se prav spomnim so prekinili nogometno tekmo, pa je 27 let po smrti ikone, ki je vladala štiri desetletja in nosila svoj obraz celo na denarju tuje države, povsem drugače. Mladina bolj ali manj niti ne ve kdo je to Tito, čeprav ob obisku Beograda kot del programa obiščejo “pač neko” grobnico v “Hiši cvetja”. Po drugi strani pa ta ista mladež ne ve niti kdo vodi Slovenijo, ji je pa zelo všečen Plemeniti Zmago, ki se promovira tudi skozi lik le-tega.

Za življenja je bil Tito za večino sveta predsednik države, partizan, ki je premagal Nemce. Junak se temu lahko reče. Naša bivša država je bila takrat spoštovana in velika. V živo sem ga videl samo enkrat samkrat. Bilo je v sredini sedemdesetih, ko je bil na obisku v Ljubljani. Spomnim se, da smo se morali šolarčki (tedaj pionirji) postaviti ob cesto, opremljeni z pionirsko kapo in ruto ter mahati z priročnimi zastavicami. Pouk je bil prekinjen, tovarne so ustavile delo, vsi smo morali biti priča njegovemu mimohodu.
Tito je človeku lahko všeč ali pa ne. Nekaterim ni. Dvajseto stoletje je človeku lahko všeč ali pa ne. Nekaterim ni. Vendar pa dvajseto stoletje in Tito sodita skupaj.