Hvaležnost

Nekje sem prebral, da je "hvaležnost" očiščena energija ljubezni in da deluje le takrat, kadar je človek resnično hvaležen. Včasih do hvaležnosti pridemo zlahka,kar prekipevamo od veselja in dobre volje, to čustvo se nam spontano prelije v hvaležnost za dobroto in darilo življenja. Spet drugič pa je hvaležnost odsotna - še posebej v trenutkih bolečine in bolezni, izgube in žalosti, težav in skrbi. Kako smo lahko v takih trenutkih sploh hvaležni? In zakaj naj bi bili? Že sedaj imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni in umirjeni: dovolj je zavedati se KDO smo in KAJ nam je bilo z življenjem podarjeno. To je HVALEŽNOST.

Pogosto mi pade na pamet, ustavi se in se ozri okoli sebe. Poglej v skrivnost narave in poišči samega sebe. Ne obstaja le pehanje za delom in kariero. Ko ležemo k počitku, je prav, da namenimo nekaj trenutkov za lepote, zaužite tisti dan. Naj bodo to malenkosti, kot so prijazen nasmeh ali sončni žarek izza oblakov in podobno. Pomislimo na te dogodke in jih podoživimo ponovno. Pozabimo na bolečine in na stvari, ki tisti dan niso delovale. Bodimo hvaležni za tisto, kar je bilo v redu in je delovalo po naših željah in pričakovanjih. Hvaležnost je priložnost za notranjo rast, nova spoznanja, nova delovanja in nadaljne učenje.

Ko razmišljam o hvaležnosti, se vedno spomnim zgodbe, ki sem jo slišal neke zahvalne nedelje pri pridigi.
Citat;Devetletni fant se je vozil s kolesom ob jezeru in padel vanj. Mimoidoči mož je skočil za njim in ga potegnil na suho – najprej otroka in potem še njegovo kolo. Otrok si je kmalu opomogel. Njegov rešitelj ga je zavil v svoj suknjič in ga poslal domov. Prosil pa ga je, naj mu oblačilo kmalu vrne - naslov bo našel v žepu. Mož je bil ves srečen, saj je otroku rešil življenje. Naslednji dan je moral ostati v postelji, kajti zaradi mrzle kopeli v ribniku se je prehladil. Ko je zazvonil telefon, je le s težavo prišel do slušalke. Na drugi strani se je oglasil moški glas: »Ste vi tisti, ki je včeraj dal suknjič mojemu sinu?« »Ja.« »Torej ste vi potegnili otroka iz vode – otroka in njegovo kolo?« »Ja, jaz sem bil. S kom pa govorim? Kako gre dečku?« se je pozanimal bolnik. »Kar v redu. Tudi kolo je že očiščeno. Bilo je pošteno umazano.« Nekaj časa je bilo vse tiho, nato pa je dečkov oče vprašal z ostrim glasom: »Preden je fant padel v vodo, je imel na glavi kapo. Kje pa je - kapa?«

To je le zgodba, ali je resnična ali ni, ne vem. Vseeno pa mi ob tako očitni nehvaležnosti zapre sapo. Vendar pa je o zgodbi mogoče razmišljati na več načinov. Fant se za svoje življenje lahko zahvali možu, ki ga je rešil iz vode, prav tako neotesani oče, ki bi lahko izgubil svojega sina. Življenje nam je bilo podarjeno preko naših staršev in se nam življenje samo zdi, kot da je to samo posebi umevno in se nam zanj ni potrebno zahvaljevati. Poznamo in zavedamo se svojih pravic, manj dolžnosti. Ravno zaradi take miselnosti in navajenosti lahko izgubimo čut za hvaležnost.

Tako se izkaže, da hvaležnost še zdaleč ni samo navada, ki nekako spada k lepemu vedenju. V resnici je to način življenja, ki nam šele odpre prave globine našega bivanja. Pokaže nam tudi smisel vsega, kar doživljamo in srečujemo na svoji poti.