Nedelja Svete družine je danes. Ta dan ponavadi prosimo za blagoslov družin. Bog sam se je želel roditi v družini in to tudi pokazal ter izšel iz preproste družine.
Cerkve so zadnjo nedeljo v letu polne otrok in njihovih staršev. Slišati je vsemogoče glasov. Od otroškega šepetanja, govorjenja, smeha in tudi joka pa do vsakovrstnih glasov staršev, ki mirijo in tolažijo svoj naraščaj. Mašniki ta dan povdarjajo pomembnost družine v aktualnem trenutku in pri tem dajejo za zgled sveto družino, ki je imela pred očmi skrb za družinsko življenje in zaupanje v odločilnih trenutkih.
Danes premnogi straši obupujejo pod pritiskom nedostopnosti svojih otrok, ki po eni strani zahtevajo mnogo, po drugi pa se upirajo vsakemu vplivanju na njihova prijateljstva, njihov urnik, skratka, vsakemu posegu v njihov svet. Poklicanost vzgajati blagoslavlja Bog in tega se starši premalo zavedamo in svoj zaskrbljujoči strah ne spreminjamo v molitev, premišljevanje in umirjeno soočanje. Vzgoja je namreč kakor setev: sad ni zagotovljen. Vendar vzgajati je milost, ki je podarjena od Boga. Starši jo moramo sprejemati s hvaležnostjo in velikim čutom odgovornosti.
Državna politika bo morala agresivneje vzpodbujati urejeno družinsko življenje, ki je kot osnovna celica, začuda preživela številna zgodovinska obdobja. Ni naključje, da se je družina kot institucija znašla v krizi. Kriza se kaže v močno povečanem številu izvenzakonskih skupnostih in skoraj polovičnem razpadu zakonov. Pa vendar moramo razumeti in upati, da so nove ideje, nove alternative, ki pronicajo na površje in ogrožajo družino, obsojene na kratek rok trajanja. V nasprotju z nadobudnimi, alternativnimi institucijami, urejeno družinsko življenje omogoča varnost za člane družine v najširšem pomenu besede. Zagotavljanje varnosti v družbi je v domeni države. Varnost na osnovni ravni lahko zagotavlja le država s svojim okvirom, tako da omogoča (tudi vzpodbuja) življenje v urejeni družinski zvezi. Imam občutek, da tozadevna prizadevanja države niso najbolj učinkovita. Z upadanjem uspešnih zakonov upada tudi število rojenih otrok. V povprečju se pri nas rodi manj kot devet dojenčkov na 1000 prebivalcev. Rodnost v Sloveniji se že dalj časa počasi znižuje. Politične stranke v predvolilnih programih pridno govorijo o ukrepih za spodbujanje natalitete, vendar učinkov, ki bi obrnili smer razvoja, za zdaj ni videti.
Statistični urad v zadnjih poročilih ugotavlja povečano število rojstev. O tem pravijo tudi v porodnišnicah, ki poročajo o veliki zasedenosti svojih zmogljivosti. Bolj podroben pogled na narodnost novorojenih državljanov Slovenije pa pove, da gre za otroke priseljencev, po večini z juga, kjer je samoohranitveni nagon mnogo bolj prisoten, kot pri Slovencih. Po mojem mnenju se prav tu najbolj kaže velika beda družinske politike, ki smo ji bili priča skozi zadnja desetletja. In tudi poizkusi aktualne vlade ne bodo rodili preprotrebnih sadov. Lahko bomo le spremljali statistike o povečanem številu rojstev in si zatiskali oči ob velikem spreminjanju narodnoste strukture v prihodnjih letih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar