Pokljuka pred Božičem

Nedeljo pred Božičem smo z Irenco in Rokom preživeli na Pokljuki. Letošnja zima Pokljuke še ni obdarila z snegom in vsaj zaenkrat kaže še bolj pomladanski obraz. Smreke so povsem zelene, snega je nekaj v bolj zatišnih legah, tekaške proge pa so pripravljene z umetnim snegom. Rokova skupina mladih tekačev na smučeh je imela trening pred tekmo, ki bo na Štefanovo, prav tako na Pokljuki.

Midva z Irenco sva vmesni čas izkoristila za sprehod proti Viševniku, salonskemu dvatisočaku, kot mu tudi pravijo. Razlog je verjetno v tem, da je povsem lahko dostopen v vseh letnih časih in skoraj v vsakem vrmenu. Čas nama ni dopuščal, da bi se povzpela prav do vrha, prišla pa sva nad nedelujoče smučišče, kjer se ponudijo čudoviti razgledi proti Karavankam in ljubljanski kotlini, ki je bila povsem prekrita za megleno prevleko in daje kaj klavrno podobo. Netežaven vzpon je še kako koristen že zaradi nizkih temperatur in če ne želiš drgetati zaradi mraza, se je potrebno malo razmigati. Vzpon proti Viševniku človeku kaj hitro poveča delovno temperaturo in rokavice so hitro odveč.

Ko sva se vračala, sva srečala družino, ki se je proti smučišču trudila z alpskimi smučmi. Povprašala sva jih, kaj nameravajo. Povedali so, da bodo smučali na bližnjem smučišču. Malo začudeno sva jim povedala, da je snega le za ped. Odvrnili so, da so na svetovnem spletu prebrali, da naprave delujejo in da se nadejajo smučarskih užitkov. Seznanila sva jih o njihovi zmoti in kar smešno je bilo videti njihove razočarane obraze.

Na koncu je sledil še obvezen postanek pri "Jurčku", kjer postrežejo z odličnim "kuhancem". Prisoten je bil tudi šef ŠRC Preska Aleš Galof, ki s svojimi dovtipi ustvarja dobro razpoloženje, kar pomeni, da nismo ostali samo pri eni rundi.

Lep dan, ni kaj. Pokljuka nikoli še ni razočarala.