Debeli vrh

Nad planino v Lazu se na 2390 metrov mogočno dviga Debeli vrh, osrednji in najpomembnejši vrh Fužinskih planin. Njegov zaobljeni vrh mu daje od vsepovsod značilno podobo kope. Obdajajo ga prostrane, valovite planote in globoke konte. Stoji sredi silno samotnega sveta. Debeli vrh spada med velike vrhove Julijskih Alp, vzpon nanj pa je za dobrega planinca veliko doživetje.

Vzpon na Debeli vrh sva z sopotnikom Markom začela s parkirišča pred planino Blato. "Cestninar" v Stari Fužini naju je oglobil za 10 €, kar sva sicer pričakovala, vendar sva vseeno bila malo jezna. Za ta denar bi se dalo že najesti. Parkirišče na "Blatu" je bilo že zgodaj povsem zasedeno. S parkirišča sva se po udobni stezi, mestoma kar precej strmi, povzpela na planino v Lazu, kjer naju je pozdravil najin cilj, Debeli vrh. Že od daleč sva videla številne živali, še največ drobnice. Manjkalo ni niti konj, ki so naju pričakali ob prihodu na planino. Iz Laza se steza strmo vzpne proti Lazovškemu prevalu. Ob poti sva opazila tudi nekaj planik. Na Lazovškem prevalu sta naju prisrčna možica usmerila v brezpotje proti Fužinskemu velikanu. Brezpotje ni pravi izraz, saj je stezi mogoče slediti povsem do vrha. Opazila sva nekaj svizcev in tudi njihovih rovov, ki imajo zaradi varnosti najmanj dva izhoda. Prihod na vršnji greben nama je postregel z prelepim razgledom na Triglav in okoliške vrhove. Bohinjski konec z jezerom je bil v megli, ki pa se je že začela dvigovati v smeri proti najinemu vrhu. Slednje nama ni bilo prav po godu. Debeli vrh ima dva vrhova in drugi, ciljni, je od prvega oddaljen le nekaj minut, vendar je treba opraviti z dokaj nevarnim spustom. Namreč skale so precej gladke in potreben bi bil kakšen klin. Malo sva se razgledala in nekoliko stran našla ozek kamin, ki je omogočil nekoliko bolj varen spust. Nadaljevanje je potem enostavnejše. Čez nekaj minut naju je pozdravil velik skalni možic, poleg njega vpisna skrinjica in nedaleč stran gamsja družina z šestimi živalmi, ki je počivala na manjšem visokogorskem travniku. Na vrhu se nama je pridružil še en planinec, sicer starejši Gorenjec iz Kranja, navdušeni gornik, ki skoraj ves prosti čas preživi v gorah. Vračali smo se skupaj in ves čas je pripovedoval svoje hribovske dogodivščine, ki so kmalu postale že duhamorne in skoraj je odleglo, ko je na Lazovškem prevalu močno pospešil in naju pustil "na miru".

Na izhodišče sva se vrnila malo po eni uri. Parkirišče je pokalo po šivih, avtomobili so bili še daleč ob poti. Pomislim, dobro je pokasiral cestninar v Stari Fužini. Verjetno bodo cesto prevlekli z asfaltom??!!