Porezen

Porezen je najvišji vrh Cerkljanskega hribovja. Z vrha je lep razgled na Julijske Alpe, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje.

Porezen je izrazit razgledni balkon, pomaknjen daleč na jug, stran od osrednje gmote Julijcev, zato so razgledi z njegovega vrha brez meja, razen tistih na obzorjih. Na eni strani triglavska visokogorja in dolomitske špice, na drugi strani pa notranjska gozdna prostranstva z ljubko kraško skrivnostnostjo, preden vse skupaj ne spremeni v jadransko valovje Tržaškega zaliva. Še posebej velja omeniti posedanje pred kočo in počivati oči na grebenu spodnjih Bohinjskih gora in še naprej proti osrednjemu masivu Julijcev, na čelu z Triglavom. Pogoj za tovrstne užitke je seveda umito nebo in prav slednjega sem imel v ozobilju drugo septembersko soboto, ko sem se na hitro odločil, da se po desetih letih spet povzpnem na tega kralja Cerkljanskega hribovja. Omeniti moram, da ta zapis sestavljam po katastrofalni vodni ujmi, ki je prizadela kraje zgornji Selški dolini.

Torej, na Porezen sem se odpravil preko Davče, najdaljše slovenske vasi, ki je z manjšimi zaselki ali samotnimi domačijami posejana okoli potoka Davča. Davča je sicer zelo razgibano, skoraj bi rekli divje področje zahodno od Blegoša. Dovolj je prepredeno s cestami, še več pa je tiste prave odmaknjene samote, kjer lahko uživamo v neokrnjeni naravi. Z avtomobilom se je mogoče pripeljati precej visoko, na okoli 1000 metrov, seveda tisto soboto še zgledno asfaltirani cesti. Ko asfaltne prevleke zmanjka je nekaj manjših parkirišč, kjer je mogoče parkirati avtomobile. Nisem sem bil preveč zgoden, pa vendar sem našel prikladno mesto za mojo Astro. S parkirišča sem nadaljeval po cesti, ki se postopno spremeni v kolovoz. Pot neopazno preči lovsko kočo, ki je skrita v gozdu in se začne zmerno vzpenjati skozi gozd. Po prijazni stezici sem se povzpel do planine, kjer so ograde za živino in napajalna korita. Tisto soboto je bilo v ogradi preko 20 konj, ki so se mirno pasli. Steza je speljana skozi ogrado. Konji so se radovedno zazrli v gosta, mladi so se urno umaknili, odrašene živali, vajene ljudi pa se še zmenile niso zame. Kmalu nad ogrado se pot priključi kolovozu, ki vodi po razglednih pobočjih do doma na Poreznu. Uživancije v prečudovitih razgledih je za pol ure. Vreme je omogočilo, da so bili razgledi neponovljivi.

Vrh Porezna je bil posejan z planinci, ki so uživali v toplem soncu. Pridružil sem se jim pri prijetnem opravilu. Na vrhu sem se zadržal kar nekaj časa. Pozneje, pri koči sem si privoščil okusno joto, ki je v planinskih postojankah redno na jedilnih listih, ta dan tudi edini kuhani obrok, ki so mi ga mogli ponuditi.

Ko sem se vračal v dolino skozi Davčo, sem opazil več mogočnih "škarp", ki preprečujejo zdrs plazov, ki bi ogrožali cesto in hiše ob njej. Te dni po vodni ujmi se mi po glavi podijo vprašanja, kakšno je stanje tega zares idiličnega konca Slovenije med Blegošem in Poreznom.