Kanjavčeve police

S Kanjavčevimi policami sem se prvič spoprijel pred sedmimi leti, natančneje na Veliki Šmaren, skupaj z mlajšim bratom Tomažem. Ponovitev ture je v meni tlela že lanskega avgusta, vendar je vreme nekako odgnalo vse načrte. Letos se je "projekt" Kanjavčeve police uresničil, čeprav v nekoliko okrnjeni izvedbi. Sprva sem načrtoval dvodnevno turo, ki sem jo predvideval začeti v Kotu in prvi dan "opraviti" s Cmirom. Nato nadaljevati preko Kredarice in Planike do Doliča, tam prespati in drugi dan preko Kanjavčevih polic do Triglavskih jezer in spusta v Bohinj. Moj zvesti sopotnik (ali jaz njegov, kakor se vzame), je imel čas le za enodnevno turo, pa tudi meni je bilo kljub velikim željam, bolj prav. Tudi družina zahteva svoje.
Še v popolni temi sva se preko Vršiča odpeljala v Trento, pri zadnjem ovinku skrenila za Zadnjico in parkirala avto "Na placu", kot se reče edinemu nekoliko večjemu parkirišču. Od tu se nadaljujeta poti, leva proti Kriškim podom in desna proti Luknji, Doliču ali Prehodavcem. Midva sva jo mahnila po desni varianti v smeri kilometerske Kanjavčeve stene. Po slabi uri krevsanja sva prišla pod ostenje, kjer se začne mulatjera, ki so jo zgradili italijanski vojaki za potrebe visokogorskih postojank. Naravnost občudovanja vredno izgledajo posamezni odseki. Na začetku ture naju pozdravi slap, ki strmo pada v spodnjem delu ostenja Kanjavca. V bližini je speljana plezalna tura, imenovana "Čez Komar", ki jo je zgradil, po pobudi trentarskega župnika Abrama, znani Kugijev vodnik Andrej Komac.
Marko in moja malenkost sva jo ubrala po drzno speljani mulatjeri proti Doliču. Približno po polovici, se odcepi smer proti Luknji. Ves čas sva imela pred očmi strmo ostenje Kanjavca, visoko preko kilometer in v zgornjem delu so znamenite police, ki so nama delale velike skomine. Trentarji pravijo tudi "skozi rižo", sicer pa se pot iz Doliča na Prehodavce imenuje po Miri Marko Debelak, ki je bila poleg Pavle Jesih vodilna slovenska alpinistka med obema vojnama.

Po dobrih treh urah sva prisopihala do Tržaške koče na Doliču, kjer so naju poleg številnih planincev pozdravile tudi ovce. Malo sva si privezala duše in se pripravila na najzahtevnejši del ture, namreč prečenje po Kanjavčevih policah.

Pot proti Prehodavcem se odcepi četrt ure pred kočo na Doliču. Spustiti sva se morala do dobro označenega odcepa in se umerila levo v police Kanjavca. Prečnica proti Prehodavcem je zelo zahtevna. Ravno na vstopu, se nama je pridružil še mladi gornik Marko iz Dobrove in skupaj smo nadaljevali. Praktično od začetka do konca napetost ni popustila, ko smo se prebijali naokoli gore po naravnem sistemu drznih polic. Tišina je neverjetna, let planinske kavke je slišen streljaj daleč, prav tako bitje lastnega ali prijateljevega srca ob pogledu v kilometrski prepad. To je brez dvoma pot, ki človeku, ki je že prerasel željo po osvajanju vrhov, po vrnitvi v dolino pusti občutek notranje obogatitve. Poskusil sem poslikati čim več "pravih" detajlov in ovekovečiti zares enkratno dogodivščino. Omeniti moram, da je pot dobro označena in na ključnih mestih tudi ustrezno zavarovana z jeklenicami in klini.

Čeprav je prečenje na prvi pogled speljano naravnost, pa velja zapisati, da se pot sprva od Doliča precej spusti in se potem ves čas malenkostno vzpenja. Na koncu pa se preko sedla pod Vršacem strmeje vzpne, za približno 100 metrov. Pristop na vrh sedla postreže z čudovitm pogledom na prvo Triglavsko jezero, Jezero pod Vršacem. Iz sedla se je potrebno precej spustiti, skoraj do jezera in nato spet vzpeti do Zasavske koče na Prehodavcih, kjer ponudijo okusne dobrote, med drugim tudi kruh, ki ga pečejo sami. Na izhodišče sva se vrnila po dobrih devetih urah.

Povezava, do celotnega albuma je http://www.moj-album.com/uredi/andrejk/8972703/.