Turska gora

Okrešelj-Turski žleb-Turska gora-Kotliči-Brana-Kamniško sedlo-Okrešelj
Uspelo mi je, v družbi s kolegom Markom, prehoditi naslovno turo. Časovno je trajalo vse skupaj malo manj kot 10 ur. Še največji problem je prevoz na izhodišče. Medvode so do Logarske doline oddaljene za skoraj dve uri vožnje. Pavličevo sedlo sva lahko uporabila le za povratek, ker ga odprejo šele ob 7. uri. Ampak malo je pa potrebno potrpeti. Snega je bilo le še za vzorec na dnu žleba. Malo me je presenetil spust iz Turske gore proti Kotličem, če sem pravilno ocenil se je potrebno spustiti pod višino Kamniškega sedla. Kljub veliki vročini , ni bilo nikakršnih težav, zares lepa tura. Malo manj paše končno krevsanje proti Okrešlju.

Bral sem o kozorogih, ki se pasejo na Turski gori. Zares sva jih srečala, 7 živali. Ponosno in brez strahu so se pasle malo pod vrhom Turske gore. Budno oko vodilnega samca je bilo ves čas na preži za radovednima gornikoma. Napravil sem kar nekaj fotk, še posebno lepa je ta, ki je polega zapisa. "Šef" me je spustil na vsega par metrov in mi poziral. Kar nekaj časa sva se gledala, niti z očmi ni trenil. Verjetno je navajen ljudi. Fotografija je zares izredno lepa in kot nalašč za namizje računalnika.

Sama tura ni posebno težka. Vstati je potrebno zelo zgodaj in že z dnem zagristi v strmine pod slapom Rinka. Turski žleb ne predstavlja posebnih problemov. Uporabila sva čelade in samovarovanje. Slednje je dobrodošlo, ko uporabljaš fotoaparat. Po izstopu iz žleba je do vrha le še krajši sprehod in že uživaš v družbi kozorogov in prelepih razgledov. Nadaljevanje proti Brani tudi nudi svoje čare. Spust proti Kotličem, preko "soda brez dna" (gornja fotka) in še naprej pod višino Kamniškega sedla, ne dopusti dolgočasja na turi. Sledi manj zahteven vzpon na Brano, kjer gornika sprejme križ. Vzpenjanja je konec, vendar naprej sledi še nekaj urni spust preko Kamniškega sedla do Okrešlja in še mimo Rinke v dolino. Na celotnem delu je potrebna še večja pazljivost, ker se noge že oglašajo in tudi utrujenost je že na poti.

Prehojena pot naju je res lepo izčrpala, saj je na poti v res vročem vremenu, sence je bolj malo, potrebno veliko tekočine in sestop čez Kotliče proti Kamniškemu sedlu je bil res neskončno dolg. Vendar, ko se na Okrešlju ozreš po vseh okoliških lepotah nemudoma pozabiš na vse in čutiš, res tisto pravo toplino, kakšen kos poti si opravil. Zares prekrasna tura.