Vzpon na Triglav mi znova in znova pomeni izziv, lahko rečem, da vsako leto večji. Verjetno gre za potrjevanje samega sebe. Po končani turi se vedno počutim ponosnega, očaranega in že z mislijo o ponovnem vzponu. Letošnji vzpon sem opravil sam. Pobaral sem kar nekaj potencialnih sopotnikov, vendar sem po večini slišal izgovore o pomanjkanju časa ali o slabi vremenski napovedi.
Sopotnika sem si želel še najbolj takoj na začetku ture. Krevsanje po gozdu v popolni temi se mi ničkaj ne dopade. Kljub jasnemu nebu, mi lunina svetloba zaradi gostega drevja ni bila v pomoč. Moral sem potrpeti približno pol ure, da sem se pretolkel do planine Konjščica, ko se je nekje za obzorjem že slutil dan. Na planinskih forumih sem letos že zasledil, da je letos menda leto kač. Pred dnevi sem celo zasledil, da je enega planinca pičil gad in so ga morali odpeljati v bolnico. Sam nimam tovrstnih izkušenj, morda kdaj slišim, kako nekaj švigne v kakšno luknjo ali podrast.
Spomnim se, ko smo hodili okoli Bohinjskega jezera me je sin Rok vprašal, če je kaj kač. Seveda sem mu odvrnil, da jih ni. V tistem trenutku se iz podrastja pojavi približno pol metra dolga kača in švigne preko potke ravno med Rokovimi nogami. Rok je seveda ni videl, zato se je tudi ni mogel ustrašiti.
Posebno poglavje našega visokogorja so Čehi. Lahko je trditi, da jih je številčno več, kot pa Slovencev. Nič narobe, naj le zasedajo planinske postojanke in osvajajo vrhove. Saj je slovenskih gornikov po mojem vsako leto manj. Problem je v njihovi gorniški oopremi. Ko sem izstopil iz zavarovane plezalne poti proti Kredarici, sta se tedaj steni približevala mlada čehinja in verjetno njen fant. Ona je bila v malo boljših copatih, fant pa je imel malo boljše superge. Ogovoril se ju in jima pokazal na svoje čevlje, na katerih so bili še vidni ostanki snega. Opozoril sem ju, da sta povsem neprimerno obuta in tudi oblečena nista bila za zimske razmere, ki so ta dan bile v Triglavskem pogorju. Še posebej fant se nikaj dosti menil za moja opozorila. Nadaljeval sem proti Kredarici in ko sem izpred Triglavskega doma pogledoval nazaj, nisem bil prepričan, da sta me ubogala. Upal sem, da bo pamet srečala vsaj dekle, ko bo zagazila v prvi sneg. Pozneje sem se pogovarjal z oskrbnikom v koči, ki mi je rekel, da sam veliko opozarja, vendar brezuspešno.
Proti vrhu sem se vzpenjal z tremi Škoti, ki so spoznavali Slovenijo. Zaradi kolone planincev, je bilo napredovanje počasnejše in tudi več časa za pogovor. Zanimalo so jih vrhovi okoli Triglava in njihova višina. Eden izmed njih se je dal na vrhu Triglava celo "krstiti". Krščevalec se ga je kar precej privoščil. Na vrh je priplezala tudi družina z 5 let starim fantkom, ki je žarel od veselja. Vsi povrsti smo mu čestitali, seveda tudi očetu, ki je moral zelo budno paziti na vsak njegov korak. Videl sem, da je poskrbel za varnost in imel sina navezanega.
Kot že rečeno, sem štartal iz parkirišča pod planino Konjščica. Morda najlažja varianta pristopa na Triglav, po mojem mnenju. Vendar je malo bolj problematičen povratek na izhodišče, mislim na precej dolgotrajno krevsanje okoli Tosca. Še posebej, če se vračaš isti dan. Noge znajo že pošteno boleti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar