Triglav, julij 2007

Spet sem uresničil vsakoletni plan, namreč, da se vsaj enkrat povzpnem na Triglav. Ponavadi sem vzpon planiral in izvedel v avgustu, še največkrat 15. avgusta. Letos sem opravil že z nekaj dvatisočaki in se mi je zdelo, da z vzponom ne bom imel problemov.

Prvotno sem načrtoval, da bom turo opravil že pred enim tednom, vendar sem imel pretekli konec tedna veliko opraviti z spravilom letošnjih drv. Nova priložnost se je ponudila že naslednji petek, ko so po zelo spremenljivem in deževnem tednu napovedali lep konec tedna. Sredin popoldanski naliv mi je dal malo misliti o snežnih padavinah v visokogorju, glede na nižje temperature, ki smo jih bili deležni v nižini. V četrtek sem poklical meteorologe na Kredarico in postregli so mi s podatkom, da je tam padlo skoraj 20 cm snega. Nič kaj vzpodbudno, vendar sem računal s tem, da bo tekom dneva sneg minil. Spremljal sem spletno kamero in zares snega je bilo vsako uro manj. Pozno popoldne je bilo videti le še zaplate. Zvečer sem ponovno poklical na Kredarico, rekli so, da je vse OK in naj le pridem. Padla je odločitev, da grem.

Ko sem vstal sredi noči, pred drugo uro, sem najprej pogledal v nebo. Videl sem zvezde in luno, torej vremenskih težav ne bi smelo biti. Turo sem začel še v popolni temi iz parkirišča na koncu Pokljuške ceste, približno pol ure hoda pred planino Konjščica. Pot se v začetku zelo blago vzpenja po smrekovem gozdu, zato na tem delu v temi ni mogoče računati na svetlobo lune. Naglavna svetilka je zares pravo pomagalo. Zelo dobro mi je šlo od nog, malo pred šesto uro sem bil pri Vodnikovem domu. Niso ga še niti odklenili. Hitro sem popil topel čaj, oskrbnik Herman mi je posodil rokavice, ker sem jih pozabil v avtomobilu in se odpravil proti Konjskemu sedlu ter naprej proti Planiki. Triglav je že žarel v jutranjem soncu, lepega pogleda sem bil deležen. Vendar pa tudi malo opozarjajočega, namreč od Planike naprej je bilo videti vse belo. Sneg?? Sem si mislil, rokavice imam, bo že kako. Okoli pol osmih sem bil pri Planiki. Šele tedaj sem ugotovil, da je snega veliko, še posebej do Malega Triglava, ko pot poteka po grapah, kjer sonce nima moči. Ampak nisem se dal odgnati. Videti je bilo še precej drugih gornikov, ki so se odpravljali proti našemu očaku. Šel sem za skupino Primorcev, ki so bili, kot sem zvedel na vrhu, člani pevskega zbora Vinko Vodopivec. Imeli so vodnika, ki jim je pred Planiko dajal napotke, kako ravnati z samovarovanjem. Večina so bili prvopristopniki. Poleg njih pa še kolona Čehov, ki zares oblegajo naše gore. Kar dobro mi je šlo od nog. Za vsako stopinjo sem moral biti še kako pazljiv. Napačen korak se lahko konča precej čudno.

Malo pred Malim Triglavom sem ujel skupino Škotov, ki so bili potem moji sopotniki do vrha. Greben od Malega Triglava pa do vrha je bil povsem kopen in zato tudi manj nevaren. Srečno sem se povzpel do Aljaževega stolpa, ura je bila okoli 10 dopoldne. Vse skupaj 6 ur.

Na vrhu so bili že omenjeni Vodopivci, kot se samoimenujejo. Uprizorili so planinski krst za prvopristopnike in se potem razporedili pred Aljažev stolp in zelo ubrano zapeli nekaj slovenskih. Začeli so, kot se spodobi, z "Oj Triglav moj dom", nadaljevali z "Slovenec sem, Slovenec". S seboj so imeli tudi harmonikarja, ki je nato raztegnil svoj meh in veselje se je začelo. Tedaj je bilo na vrhu blizu 50 gornikov, ki smo brez izjeme uživali ob poslušanju lepih mladeniških glasov.

Žal sem moral zapustiti dobro razpoloženo druščino in se spustiti proti dolini. Irenin nečak Matevž je uspešno diplomiral in je napovedal slavje za peto uro popoldne in sem seveda želel biti prisoten. Ob spuščanju proti Kredarici mi je hude preglavice delal sneg, ki se mi je mečkal pod nogami in me spravljal v nevarnost zdrsa. Srečno sem se dokopal do Triglavskega doma, ki je precej sameval. V domu je bilo le nekaj gornikov. Postregli so mi z dobrim ričetom, ki mi je nekoliko povrnil že precej načete moči. Pot od Kredarice proti Konjskemu sedlu je že sicer zagamana, pod snegom še toliko bolj. Tudi to je minilo. Čakalo me je še krevsanje proti Vodniku in nato okoli Tosca proti Studorskemu prevalu, ko so me noge že hudičevo pekle. Okoli pol petih sem bolečih nog srečno prispel na izhodišče, bogatejši za lepo in tudi snežno dogodivščino.

m