Raduha je s svojimi 2062 metri najvišja gora v vzhodnih Savinjskih Alpah. Z južne iz vzhodne strani se na vrh pride s položne strani, kjer je veliko travnikov in gozdov. Povsem druga slika je na severu, kjer je veliko prepadnih in nevarnih sten. In v osrčju teh prepadnih sten, je speljana plezalna smer, ki privede gornika na najvišji vrh Raduhe, imenovan Velika Raduha. Ta smer je bila moj cilj.
Večjih problemov skoraj ni, še najbolj se vleče dostop do Solčave in naprej do Bukovnika, najvišje slovenske kmetije. Namreč iz Medvod sem do Bukovnika porabil polni dve uri. Zelo se vleče vožnja po makadamu iz Solčave do parkirišča pred Bukovnikom. Za povrhu je vse polno avtomobilov in sem se moral zares potruditi, da sem našel dobro mesto za mojega jeklenega konjička.
Pot proti Grohatu se pred kmetijo strmo vzpne, vendar samo za kratko, nato je nadaljevanje do Koče na Grohatu zelo prijazno in po 30 minutah sem bil pri njej. Pričakal me je veličasten pogled na Raduho. Bila je obsijana z jutranjim soncem in me vabila k sebi. Hitro sem nadaljeval proti ostenju, izbral zavarovano plezalno smer in bil po dobri uri na vrhu. Vremenska situacija je bila prečudovita, brez oblačka, razgledi zares enkratni. Predal sem se uživanju. Bil sem zelo zgoden, na vrhu sem bil malo čez osmo uro. Na vrhu sem se zadržal skoraj celo uro. Bilo je še več drugih ljubiteljev gora.
Spustil sem se do Koče na Loki, želel sem dobiti žig SPP. Tam sem se zagovoril z prijaznim okrbnikom. Obiskovalcev gora je bilo vedno več, ki pa se pri koči niso ustavljali, kar se mi je zdelo čudno. Temperatura se je začela dvigati, zato sem jo mahnil nazaj proti Raduhi, tokrat proti sedlu Durce. Sonce me je neusmiljeno grelo v hrbet in tudi pot do sedla Durce je bila še kako v breg postavljena. Kar precej sem sopihal, ampak po slabi uri sem dosegel sedlo in se potem spustil še do Grohata. Planincev je bilo že precej, ki so vsi povrsti uživali v prelepem, resda nekoliko pretoplem dnevu. Privoščil sem si ričet. Ugotavljam, da mi sendviči zadnje čase ne pašejo najbolj. "Stisnil" sem enega hladnega zlatoroga, v hladni senčici. Prenesel bi tudi dva, z lahkoto ha,ha, ampak pred seboj sem imel še dolgotrajno vožnjo. Saj veste, treba je varno priti tudi do doma, kar tudi predstavlja sestavni del ture. In na turi se je treba obnašati pametno od začetka pa do zaključka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar