Opis ture
Jezersko (spodnja postaja tovorne žičnice) - Kranjska koča na Ledinah - Koroška Rinka - Kranjska Rinka - Skuta - mimo Štruce - Dolgi hrbet - Mlinarsko sedlo - Češka koča na Spodnjih ravneh - Jezersko (spodnja postaja tovorne žičnice)
Skuta po velikosti tretji vrh v Kamniških alpah, je edini pomembnejši vrh, ki je še manjkal v mojem seznamu. Četudi je naravnost oblegana od planinskih koč, pa Skuta z nobene strani ni direktno dosegljiva po markiranih poteh. Od vsepovsod je treba iti po kakem ovinku, poti same pa so zamotane in še kako vijugajo. Zelo značilno za njih je, da se vzpenjajo in spuščajo ter nikakor gornikom ne dopustijo dolgočasja in enoličnega vzpona ali spusta. Ravno nasprotno! Poti na Skuto so med najbolj pestrimi, če ne sploh najbolj pestre v celem pogorju, gora sama pa velja za lepotico Kamniških Alp. Po višini je skoraj enaka Grintovcu in Kočni.
Z zvestim sopotnikom, tudi že izkušenim gornikom Markom sva se na Skuto odpravila preko Križa, kot se tudi imenuje Koroška Rinka. Izhodišče za vzpon je zavarovana plezalna pot nad Kranjsko kočo na Ledinah. Pot vodi pod severnim ostenjem Skute in Rink. Lepo so vidni še zadnji ostanki ledenika pod Skuto, ki se iz leta v leto manjša. Menda je vir pitne vode za Kranjsko kočo. Vzpon na Križ je precej izpostavljen, vendar dobro zavarovan in ni problemov. Velja omeniti le precej ohlapne jeklenice, na enem mestu je bil prvi klin izpuljen. Na vrhu je pihalo, zato sva hitro nadaljevala proti Kranjski Rinki, ki je precej lažje dostopna. Čeprav je malo iz poti proti Skuti, sva se povzpela na vrh, kjer je tudi precej pihalo. Gnalo naju je naprej proti osrednjemu cilju, proti Skuti. Hitro sva se spustila pod osrednji masiv alpske krasotice. Pred nama je bilo kar nekaj gornikov, ki so lezli preko Streže na vrh. Pot je zgledno zavarovana, sicer strma, vendar nenevarna. Pri samem vzponu je potrebno biti še kako pazljiv zaradi krušljivosti skal. Takoj za vrhom je zatišni prostor, kjer ni pihalo in kjer sva se spočila ter se predajala sončnim žarkom in seveda uživala v prelepem razgledu.
Nadaljevala sva proti Dolgem hrbtu. Pot vodi mimo Štruce, ki je na izgled prej hlebec, kot štruca. Greben Dolgega hrbta je še kako razgiban, z mnogimi vzponi in spusti po gladkih skalah, ki so skoraj neprehodne brez klinov in jeklenic. Prečenje Dolgega hrbta zahteva veliko pazljivost in od mene še predvsem veliko vztrajnost, saj se je dan že prevesil v popoldne in nekateri deli telesa so se že oglašali. Od Skute naprej se nama je pridružil veseli Celjan in skupaj smo se pretolkli do Mlinarskega sedla ter se zazrli proti Češki koči, ki je bila dobrih 700 metrov nižje. Sledil je morda najzahtevnejši del ture, namreč skoraj navpičen spust po krušljivem ostenju pod Grintovcem. Paziti smo morali na vsak korak in še posebej na kamenje, ki ga je bilo vse polno.
Nekako smo zmogli do Češke koče in seveda takoj stisnili enega hladnega zlatoroga. Bog je priča, da so bili še kako zasluženi. Nahranil sem svoj želodec z okusno joto. Po dobrih 12-ih urah sva bila spet na izhodišču, oba neizmerno zadovoljna nad uspešno opravljeno turo.
Omeniti moram, da se mi je tura pred začetkom zdela precej lažja in tudi časovno krajša. No, bil sem v veliki zmoti.
Jezersko (spodnja postaja tovorne žičnice) - Kranjska koča na Ledinah - Koroška Rinka - Kranjska Rinka - Skuta - mimo Štruce - Dolgi hrbet - Mlinarsko sedlo - Češka koča na Spodnjih ravneh - Jezersko (spodnja postaja tovorne žičnice)
Skuta po velikosti tretji vrh v Kamniških alpah, je edini pomembnejši vrh, ki je še manjkal v mojem seznamu. Četudi je naravnost oblegana od planinskih koč, pa Skuta z nobene strani ni direktno dosegljiva po markiranih poteh. Od vsepovsod je treba iti po kakem ovinku, poti same pa so zamotane in še kako vijugajo. Zelo značilno za njih je, da se vzpenjajo in spuščajo ter nikakor gornikom ne dopustijo dolgočasja in enoličnega vzpona ali spusta. Ravno nasprotno! Poti na Skuto so med najbolj pestrimi, če ne sploh najbolj pestre v celem pogorju, gora sama pa velja za lepotico Kamniških Alp. Po višini je skoraj enaka Grintovcu in Kočni.
Z zvestim sopotnikom, tudi že izkušenim gornikom Markom sva se na Skuto odpravila preko Križa, kot se tudi imenuje Koroška Rinka. Izhodišče za vzpon je zavarovana plezalna pot nad Kranjsko kočo na Ledinah. Pot vodi pod severnim ostenjem Skute in Rink. Lepo so vidni še zadnji ostanki ledenika pod Skuto, ki se iz leta v leto manjša. Menda je vir pitne vode za Kranjsko kočo. Vzpon na Križ je precej izpostavljen, vendar dobro zavarovan in ni problemov. Velja omeniti le precej ohlapne jeklenice, na enem mestu je bil prvi klin izpuljen. Na vrhu je pihalo, zato sva hitro nadaljevala proti Kranjski Rinki, ki je precej lažje dostopna. Čeprav je malo iz poti proti Skuti, sva se povzpela na vrh, kjer je tudi precej pihalo. Gnalo naju je naprej proti osrednjemu cilju, proti Skuti. Hitro sva se spustila pod osrednji masiv alpske krasotice. Pred nama je bilo kar nekaj gornikov, ki so lezli preko Streže na vrh. Pot je zgledno zavarovana, sicer strma, vendar nenevarna. Pri samem vzponu je potrebno biti še kako pazljiv zaradi krušljivosti skal. Takoj za vrhom je zatišni prostor, kjer ni pihalo in kjer sva se spočila ter se predajala sončnim žarkom in seveda uživala v prelepem razgledu.
Nadaljevala sva proti Dolgem hrbtu. Pot vodi mimo Štruce, ki je na izgled prej hlebec, kot štruca. Greben Dolgega hrbta je še kako razgiban, z mnogimi vzponi in spusti po gladkih skalah, ki so skoraj neprehodne brez klinov in jeklenic. Prečenje Dolgega hrbta zahteva veliko pazljivost in od mene še predvsem veliko vztrajnost, saj se je dan že prevesil v popoldne in nekateri deli telesa so se že oglašali. Od Skute naprej se nama je pridružil veseli Celjan in skupaj smo se pretolkli do Mlinarskega sedla ter se zazrli proti Češki koči, ki je bila dobrih 700 metrov nižje. Sledil je morda najzahtevnejši del ture, namreč skoraj navpičen spust po krušljivem ostenju pod Grintovcem. Paziti smo morali na vsak korak in še posebej na kamenje, ki ga je bilo vse polno.
Nekako smo zmogli do Češke koče in seveda takoj stisnili enega hladnega zlatoroga. Bog je priča, da so bili še kako zasluženi. Nahranil sem svoj želodec z okusno joto. Po dobrih 12-ih urah sva bila spet na izhodišču, oba neizmerno zadovoljna nad uspešno opravljeno turo.
Omeniti moram, da se mi je tura pred začetkom zdela precej lažja in tudi časovno krajša. No, bil sem v veliki zmoti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar