Obisk Pokljuških gora

Pokljuške gore spadajo med najbolj obiskane vršace v Slovenskih alpah. Verjetno je prvi razlog v tem, da je izhodišče za vzpone precej visoko, kar pomeni, da je potrebno premagati manjše višinske razlike, kot recimo iz doline Vrat. Tudi cesta je razmeroma dobro vzdrževana in na Pokljuko pridejo tudi tisti, ki se jim njihovi jekleni konjički smilijo in se z njimi vozijo le po lepih asfaltnih cestah.

Pravi Pokljuški gorski raj predstavlja Viševnik, 2050m visoki vršač, ki se ponosno dviguje nad smučiščem z enakim imenom. Zagotovo je eden najpogosteje obiskanih dvatisočakov. Glavni razlog: lahek vzpon, fantastičen razgled in dostopen v vseh letnih časih. Na njegovem vrhu je lahko tudi gneča. Tura se začne po večini pri vojašnici, kjer je veliko parkirišče. Sledi lažje ogrevanje po makadamski cesti, ravno prava jutranja telovadba, ki se konča pred smučiščem Viševnik. Strmina kmalu pokaže zobe, ampak nič hudega, posledično hitreje gornik pridobiva na višini. V dobri uri si na t.i. Plesišče, od koder je že prva razgledna poslastica, namreč, kot na pladnju se pokaže Planina Konjščica. Danes vsa obsijana z jutranjim soncem, prežeta z zeleno barvo, tudi nekaj drobnice je bilo že videti. Konj ni bilo opaziti. O snegu ne duha ne sluha. Za Konjščico se kaže Uskovnica, v ozadju pa se dvigujejo bohinjske gore, še z sežnimi zaplatami. Povzpnem se še malo višje, na razgledni točki vidim tudi Bohinjsko jezero. Pot se strmo vzpenja, okoli mene so samo še pritlikavi borovci. Na tem mestu je vročina lahko neznosna, vendar danes ni bilo teh problemov. Jutranje temperature so bile okoli ledišča in tudi dnevne so bile povsem znosne. Od tod se tudi že vidi naš današnji skalnati vrh. Le nekaj višine je še potrebno premagati.

V nekaj minutah sem na vrhu. Vrh Viševnika, kot da bi bil v naročju Triglava, ki mi leži, kot na dlani. Planika in Kredarica, zadaj močni slovenski očak, ki je povečini že brez snega. Pred Triglavom se vidijo Tosc, Veliki Draški vrh in Mali Draški vrh, ki je le streljaj stran. Z Viševnika sem se spustil na Srenjski preval, in se povpel po neoznačeni poti na Mali Draški vrh. Vzpon ne predstavlja problema, le tu in tam je potrebno malo poplezati. Na vrhu sem spet doživel pravljični razgled. Triglav je bil še bližje, opazil sem gornike, ki so že bili na vrhu. Kako sem jim zavidal, ampak nič ne de, tudi moj dan bo prišel. Malo bolj problematičen pa je spust z Malega Draškega vrha. Namreč pobočje je zelo krušljivo in zelo hitro je mogoče sprožiti kamen, ki lahko predstavlja nevarnost za druge sogornike in tudi zelo hitro lahko zdrsneš, recimo v globino proti Krmi.

Nadaljeval sem proti Studorskem prevalu. Pot je označena in poteka po pobočjih Malega in Velikega Draškega vrha. Na nekaj mestih je precej izpostavljena in zato tudi zavarovana z zajlami. Spet čudoviti razgledi na Studorki preval, Jezerca, Veliki Draški vrh in seveda na očaka Triglava, ki je iz Pokljuške strani zares videti, kot 3 glav. Pod Velikim Draškim vrhom je še precej snega, zato je potrebna malo večja previdnost pri prečenju. Zdrsniti ni najbolj priporočljivo. Po slabi uri sem prisopihal na Studorski preval. Tam sem srečal mladega Madžara, ki je bil namenjen proti Vodnikovemu domu in naprej proti Planiki. Dal sem mu nekaj napotkov, za kar se je zelo zahvaljeval.

Povzpel sem se še na bljižnjo Ablanco (2004m), ki je tudi nudila izredne razglede na vse strani. Vzpon je neproblematičen, je pa bil zame še kako kočljiv spust. Kar naenkrat sem se našel na mestu, ki mi ni nudil varnega naslednjega koraka in še drselo je zaradi majhnih kamenčkov. Hitro sem se spustil na kolena in si ogledoval situacijo. Spomnil sem se navodila, ki pravi, če ne moreš naprej, pojdi nazaj. Kar nekaj časa sem se dobesedno plazil po vseh štirih in iskal varno mesto za spust. No, razen mokrega čela ni bilo drugih posledic. Srečno sem se spustil nazaj na Studorski preval, nadaljeval proti Jezercam, ki so skoraj do table še pod snegom in tudi potoček je precej vodnat. Mikalo me je obiskati Konjščico, ki sem jo celo dopoldne ogledoval iz višine, vendar me je misel na posledično dolgo krevsanje do avtomobila odvrnila od tega.

Na koncu še obvezen obisk "Jurčka" pri vojašnici, kjer ponudijo dobro pivo. Zares izreden dan, ki mi ga je naredil gospod.