Dobrča

Dobrča je najjužnejši odrastek skupine Stola, ki se nad Begunjami in Tržičem strmo dviga neposredno iz gorenjske ravnine. Geološko ta gora spada v Kamniške Alpe, vendar jo zemljepisno navadno prištevamo h Karavankam, saj je od naslednjega vrha Kamniških Alp (Storžič) ločena z globoko dolino.

Z vrha Dobrče se odpre čudovit razgled na Karavanke in Kamniške Alpe, pred kočo na Dobrči pa lahko uživate v pogledu na Bled, Jelovico, Pokljuko in Julijske Alpe.

Dobrča je bil dolgo časa moj velik skomin. Vedno, ko sem se peljal po gorenjski magistrali, sem pogledoval po gozdnatem masivu, ki se dviga med Tržičem in Begunjami. Ne znam povedati, zakaj me pot tako dolgo še ni zanesla na omenjeni vrh, ki je iz avtomobila izgledal povsem enostavno dostopen. Še ko sem prebiral gradivo o Dobrči, se mi je zdelo, da pretiravajo o strmini, ki jo je treba premagati ob vzponu na njen vrh.

Drugi petek v letošnjem majniku sem se le odločil, da si pobližje ogledam Dobrčo. Začel sem ob normalni uri, ali rečeno drugače, podnevi. Na izhodišču sem bil malo pred osmo uro, nabrušen, povsem voljan in vsaj misleč, da sem v dobri kondiciji. Naj omenim, da se vzpon na Dobrčo začne v vasi Brezje, ne daleč od cerkve svete Neže. Pot me je najprej vodila po udobni peščeni cesti, ki pa je je kmalu konec. Markacije so me usmerile zelo strmo, v poraščen hrib, sprva skozi redke borovce, v nadaljevanju so jih nadomestile smreke, med katerimi se pojavijo že prve bukve, ki so me spremljale vse do vrha.

Strmina ne popusti, kar pomeni, da sem se oddahnil lahko le, če sem se ustavil. Pravi žegen predstavlja Poldetova klopca na višini 1220m, neposredno ob vzletišču zmajarjev. Polde, ki si postavil to klopco, zares si zadel pravo mesto in tudi časovno je zares na idealnem mestu. Postal sem ob njej, se naužil razgledov po zgornjesavski dolini z Julijci v ozadju in predvsem sem si malo oddahnil od strmine, ki je zares taka, kot pravijo v knjigah. Tam se srečal tudi dva, ki sta se že vračala z vrha. Malček smo pokramljali in spet sem moral v breg, ki je ponovno pokazal vse svoje zobe. Še sreča, da je pot speljana v lepo urejenih ključih, ki vodijo levo in desno ter olajšajo vzpon, ki pa roko na srce, ne traja v nedogled in že sem bil pred zadnjim vzponom na sam vrh . Omenil sem že, da je Dobrča povsem gozdnata, zato so razgledi le na posameznih robovih. Orientacija sicer ni problematična, je pa zadeva za prvopristopnika morda nekoliko skrb vzbujajoča. Morda tudi zaradi, recimo nekoliko po gorenjsko odmerjenih markacij. Na nekaterih predelih sem moral kar malo pogledati za smerjo. Ampak ni bilo prevelikih težav, imel sem zemljevid in še podroben opis poti, ki ga je nekdo ovekovečil na svetovnem spletu.

Na vrhu se odpre razgled v smer Storžiča in proti Grintovcem, na druge strani pa ga žal zastirajo visoki macesni. Najvišja točka Dobrče je namreč le 1643m, torej na približni gozdni meji in na Dobrči je gozd vsepovsod. Zares lepa razgledna točka je malo naprej in nekoliko nižje, Šentanski vrh se ji reče. Tam obiskovalec zares lahko vidi tisto, po kar je prišel sem gor. Pred seboj sem imel celotne Karavanke z Stolom, Begunjščico in najdaljšim slovenskim grebenom Košuto. Zares lepo.

Ob vrnitvi sem jo ubral še do Koče na Dobrči, ki stoji nad robom strmega južnega pobočja Dobrče na kraju, imenovanem Kres, kjer so menda ob turških vpadih kurili kresove. Bila je odprta in po knjigi sodeč sem bil prvi današnji obiskovalec. Oskrbnik je ravno pripravljal jedačo in za čaj sem moral malo počakati. Nič hudega, užival sem pred kočo v toplih sončnih žarkih in ob čudovitih razgledih na Julijce. Očaka ni bilo videti, ker so ga zakrivali gosti oblaki.

Če je pot navzgor zaradi strmine precej naporna, je pa spust toliko bolj nevaren. Zavedal sem se tega, pa vendar me je na peščenih tleh enkrat pošteno spodneslo. Na srečo ni bilo hudega. Na koncu naj dodam le še to, da moram eno malček izboljšati svojo kondicijsko stanje telesa. Morda bo dovolj le nekaj kilogramov manj...