Bohinj me že od nekdaj privlači. Prav zalotim se, ko razmišljam o tistem koncu Slovenije in pojavi se mi nostalgija, ki vedno porodi željo in načrt za naslednji obisk. Že sprehod okoli Bohinjskega jezera je posebno doživetje. Netežavna tura, ki sicer zahteva nekaj ur normalne hoje, zares napolni baterije. Tudi moji ženički Irenci je omenjena tura povsem po godu. Morda zaradi tega, ker ni nikakršnih vzponov.
Pred kratkim mi je v roko prišla knjiga z naslovom "Moja hoja na Triglav", izpod peresa Janeza Mencingerja. Ta potopisni esej je najboljše njegovo delo in je nekakšna zmes pripovednih, potopisnih, spominskih in esejističnih elementov. Pisatelj je v tem delu nanizal svoje spomine od najzgodnejše mladosti do prve ljubezni, visokošolskih let na Dunaju in zadnjega bivanja v Bohinju. V spominu mi je ostal odlomek, ko govori o nastanku imena Bohinj. V odlomku omenja tudi Valentina Vodnika, ki je kot duhovnik služboval na Koprivniku, Bohinjski vasici. Namreč Valentin Vodnik se v odlomku priduša na "bolhe", ki se jih je moral otepati, ko je potoval skozi Bohinj proti visokogorju, kamor je zares rad zahajal. Pisatelj omenja izraz "Bolhinj", kot nek začetek imena Bohinj.
Bolj verjetna je druga razlaga o nastanku imena Bohinj. Anekdota, verjetno resnična pravi, da je neki nemec popotoval po Bohinju in ko je prišel do slapa Savice je izdavil "wohin" (kam). Danes vemo, da se iz Bohinja pride na vse konce, tudi na Triglav. Povezali so ga s Baško grapo in s Primorsko, cesta vodi preko Uskovnice na Pokljuko in drugo stran na Soriško planino, skratka, Bohinj je zares zakon. Naj omenim verjetno zelo poznan smerokaz ob poti proti Savici, ki kaže smeri v vsa večja evropska mesta. Označenih poti enostavno ne zmanjka in kar je še bolj pomembno, ture so zelo različnih težavnosti, kjer vsakdo lahko najde nekaj zase.
Letošnja zima je Bohinj slabo obdarila z snegom in še ta je zaradi toplega aprila po večini minil in ne samo v dolini, ampak do višine 1500m, na prisojnih straneh pa še višje. Z Irenco in Rokom smo prvomajske praznike preživeli v Bohinjski Bistrici. Opravili smo vzpon na Komno. Čeprav snega letos ni bilo veliko, je pa videti veliko podrtega drevja, ki je na nekaj mestih kar velika ovira na poti proti Komni. Podrto drevje je posledica zelo mokrega snega, ki je padel po novem letu.
Obiskali smo tudi Uskovnico, slap Mostnice in dolino Voje. Na tem območju o snegu ni bilo sledu, vse lepo ozelenelo in v lepem vemenu, ki smo ga bili deležni, enostavno čudovito. Slap Mostice je zelo vodnat in tudi temperature vode je daleč od kopalne. Po nekaj urni hoji pa postajanje ob slapu zares dobro dene.
Pravo polnjenje baterij pa mi pomeni sprehod od Zlatoroga do slapa Savice ter nato posedanje pri Koči pri Savici, le da mi gredo na živce obiskovalci, ki se do tam pripeljejo z avtobusom ter se v salonarjih vzpenjajo do slapa. Precej smešno izgledajo.
Lepo je tudi kofetkati pri Zlatorogu in gledati proti robovom Komarče. Preteklo leto mi je mojo druščino uspelo spraviti od Komne proti Črnemu jezeru in nato spust preko Komarče v dolino. Če sem iskren, sem se kar malo bal, kako se bodo obnesli moji sopotniki. Ni bilo večjih težav, čeprav je ravnina še kako v breg postavljena.
Verjetno se bom v Bohinju tudi v bodoče še mudil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar