Smo v vellikonočnem času, ko se srečujemo z svojimi sorodniki, pa naj gre za običajna srečanja ob priložnostih, ko gre za blagoslov velikonočnih jedil, ob vstajenskih procesijah ali po slovesnih mašah, ki so že sicer precej obiskane. V Velikonočnem času je tudi teden družine in politiki, ki so po svoji sužbeni dolžnosti odgovorni za družinsko politiko v naši državi, se ponavadi v tem času oglašajo in recimo temu"prodajajo" svoje ideje za katere so bili izvoljeni in želijo ohranjati svojo podporo, ali pa so v opoziciji in kažejo s prstom na aktualno oblast.
Ob letošnjem tednu družine, ki se dogaja ravnokar, je moderno izpostavljati predvsem problem prenizke rodnosti v Sloveniji in nujnosti dviga le te. Osnovne teze so, da je družina nujen predpogoj vsake družbe, in da morajo "ustvarjalci družin" več storiti na tem področju, ali rečeno drugače, svojo družinsko politiko začeti v postelji, kot se je slikovito izrazil njegova eminenca kardinal Franc Rode. Pri čemer je potrebno upoštavati dejstvo, da tudi če bi zdajle nekaj posebnega naredili, ne moremo rezultatov dobiti, ali vsaj pričakovati prej kot v devetih mesecih. "Normalni ljudje" umemo razumeti, da je družina kraj, kamor Bog pokliče novo človeško bitje, da more rasti in se razvijati. Vse ostale novodobne variante so obsojene na propad in so po mojem osebnem mnenju le želje po medijski promociji, ki v svojih temeljih nimajo iskrenih namenov.
Krščanska družina – oče, mati in otroci – je torej poklicana, da vse te stvari naredi ne kot nalogo, ki jim jo je nekdo naložil, ampak kot dar milosti, ki jo je zakrament zakona izlil na zakonca, torej na moža in ženo, ki sta se pred Bogom zavezala za skupno življenje, ki se zavedata svojega poslanstva ter razumeta dejstvo da, "kar je Bog sklenil, tega naj človek ne loči".
Premiki v družinski politiki se zadnja leta sicer sramežljivo kažejo, vendar ugotavljam, da je zgledov med samimi kreatorji zelo malo. Še več, v samem vrhu države Slovenije je videti, kaj klavrno stanje. Moje oči vidijo neko stanje, ki ga nikakor ni mogoče poimenovati z imenom družina, še manj krščanska. Zgledi torej res ne morejo pokazati prave usmeritve. Še manj je pričakovati, da se bo aktualni establišment zares zavzemal za pravo družinsko politiko, kjer bodo družine, pri čemer so mišljeni zakonca mož, žena in otroci, zares imele pravo mesto v sodobni družbi in da bodo pri hvaležnem sprejemanju novorojenih otrok v svoje varstvo tudi nagrajene.
Ni komentarjev:
Objavite komentar