Mišelj vrh 30.9.2006
Pred dnevi sem po forumih spraševal in poizvedoval o izkušnjah o Mišelj vrhu. Mišelj vrh je 2350m visoka gora nad Velim poljem . Obdajajo ga še Velska dolina, Malo polje z značilnim vijugajočim potočkom, Planina pod Mišelj vrhov in Mišeljska dolina.
Pot sva začela na koncu ceste pod planino Konjščico. Sprehodila sva se do same planine, kjer prenavljajo znano sirarno. Nadaljevala sva proti "Jezercam", se povzpela na Studorski preval in po krajšem spustu krevsala okoli Tosca proti "Vodniku". S Slovenske geološke poti sva skrenila levo (smer Dolič) in kmalu zavila še enkrat levo proti "Kardeljevi" koči. Pri koči sva postala in uživala v prečudovitih razgledih. Ob koči je iz drevesnega štora izdelan pravi fotelj in ko sediš na njemu, gledaš proti Triglavu. Midva sva imela čast, da je bil očak brez meglic in z daljnogledom sva lahko opazovala planince, ki so se vpenjali proti vrhu ali so na njem že bili. (Kardelj je že vedel, kje je treba postaviti kočo)
Najino turo sva nadaljevala proti "Malemu polju" in naprej proti Planini pod Mišelj vrhom, kjer je prav žalostno videti, kako propadajo stanovi, ki so v drugih časih nudili streho pastirjem in živini, ki so preživljali poletne mesece na tem območju. Lepo shojena in označena pot se vije naprej proti Mišeljskem prevalu (obvestilna tabla) in nadaljevala sva po njej seveda z pogledom v desno, kjer se je kazal najin cilj, 2350 metrov visoki Mišelj vrh. Iskala sva neoznačeno pot proti vrhu. Nisva je našla, čeprav sva vedela, da mora biti. Vzpenjala sva se po označeni poti in se ustavila šele ob skali, kjer je bila oznaka smeri za planino Laz. Ta podatek naju je opomnil, da sva odšla predaleč. Imela sva srečo, da je GSM signal "deloval" , in da sva s pomočjo prijatelja, ki je že prehodil najino današnjo turo našla neoznačeno, a kar v redu shojeno stezo proti Mišelj vrhu. Steza je pokazala smer, ki je sicer dobro vidna, proti strmemu travnatemu pobočju pod Mišelj vrhom. Vrh tega grebena je na kartah imenovan "Na nizkem". Greben je prepaden proti Velski dolini, najina pot pa se je nadaljevala desno, po grebenu nad Velsko dolino do končnega cilja. Na vrhu je precej prostora, žig in skrinjica z vpisno knjigo. Naj omenim, da žig in skrinjica nista skupaj. Ob poti navzgor sva srečala en starejši par in enega posameznika, na vrhu pa je bil še en par. To pa smo verjetno tudi vsi sobotni obiskovalci Mišelj vrha.
Od avtomobila pa do vrha sva porabila dobrih 5 ur, vključujoč tudi najino zablodo od planine pod Mišelj vrhom. Vreme nama ni naklonilo lepih razgledov. Megle so se podile sem in tja ter naju naganjale nazaj v dolino. Ob povratku sva ugotovila, kje sva spregledala smer. Pot resda ni vidna, so pa postavljeni štirje možici, ki pa nama niso padli v oči. Za morebitne nadaljne obiskovalce tega konca Julijcev v pomoč, možici so postavljeni ob desni zelo kmalu potem, ko označena pot zapusti planino pod Mišelj vrhom (še pred vzponom).
Nazaj grede sva se iz Malega polja povzpela do Vodnikove koče. Zadnji vzpon pred domom ni bil povsem nedolžen. Tam je bilo vse polno Čehov, ki so prihajali in odhajali ter tudi tam prebivali. Z eno mladenko (Jana po imenu) sem se kasneje na Studorskem prevalu tudi pogovarjal. Povedala mi je, da pri njih spremljajo vremenske napovedi za Julijce in se ob predvidenem stanovitnem vremenu trumoma odpravljajo v naše loge. Letošnji september je bil zares "vremensko" bogat. Povedala je tudi, da izbirajo cenejša prenočevanja.
Moj prijatelj Marko in moja malenkost, Andrej, sva najino turo zaključila na izhodišču po približno desetih urah. Poglavitna izkušnja, ki jo lahko napišem je, da se je za pot po neoznačenih poteh potrebno zares dobro informirati, še posebej velja slednje, če orientacijo ovira megla, ki ne omogoča razgleda.
Pred dnevi sem po forumih spraševal in poizvedoval o izkušnjah o Mišelj vrhu. Mišelj vrh je 2350m visoka gora nad Velim poljem . Obdajajo ga še Velska dolina, Malo polje z značilnim vijugajočim potočkom, Planina pod Mišelj vrhov in Mišeljska dolina.
Slika kaže Mišelj vrh, in sicer iz pred Vodnikovega doma.
Odgovorov ni bilo, pa sva jo s prijateljem Markom v soboto 30. septembra sama mahnila proti naslovnemu vrhu in v nadaljevanju navajam nekaj izkušenj.
Pot sva začela na koncu ceste pod planino Konjščico. Sprehodila sva se do same planine, kjer prenavljajo znano sirarno. Nadaljevala sva proti "Jezercam", se povzpela na Studorski preval in po krajšem spustu krevsala okoli Tosca proti "Vodniku". S Slovenske geološke poti sva skrenila levo (smer Dolič) in kmalu zavila še enkrat levo proti "Kardeljevi" koči. Pri koči sva postala in uživala v prečudovitih razgledih. Ob koči je iz drevesnega štora izdelan pravi fotelj in ko sediš na njemu, gledaš proti Triglavu. Midva sva imela čast, da je bil očak brez meglic in z daljnogledom sva lahko opazovala planince, ki so se vpenjali proti vrhu ali so na njem že bili. (Kardelj je že vedel, kje je treba postaviti kočo)
Najino turo sva nadaljevala proti "Malemu polju" in naprej proti Planini pod Mišelj vrhom, kjer je prav žalostno videti, kako propadajo stanovi, ki so v drugih časih nudili streho pastirjem in živini, ki so preživljali poletne mesece na tem območju. Lepo shojena in označena pot se vije naprej proti Mišeljskem prevalu (obvestilna tabla) in nadaljevala sva po njej seveda z pogledom v desno, kjer se je kazal najin cilj, 2350 metrov visoki Mišelj vrh. Iskala sva neoznačeno pot proti vrhu. Nisva je našla, čeprav sva vedela, da mora biti. Vzpenjala sva se po označeni poti in se ustavila šele ob skali, kjer je bila oznaka smeri za planino Laz. Ta podatek naju je opomnil, da sva odšla predaleč. Imela sva srečo, da je GSM signal "deloval" , in da sva s pomočjo prijatelja, ki je že prehodil najino današnjo turo našla neoznačeno, a kar v redu shojeno stezo proti Mišelj vrhu. Steza je pokazala smer, ki je sicer dobro vidna, proti strmemu travnatemu pobočju pod Mišelj vrhom. Vrh tega grebena je na kartah imenovan "Na nizkem". Greben je prepaden proti Velski dolini, najina pot pa se je nadaljevala desno, po grebenu nad Velsko dolino do končnega cilja. Na vrhu je precej prostora, žig in skrinjica z vpisno knjigo. Naj omenim, da žig in skrinjica nista skupaj. Ob poti navzgor sva srečala en starejši par in enega posameznika, na vrhu pa je bil še en par. To pa smo verjetno tudi vsi sobotni obiskovalci Mišelj vrha.
Od avtomobila pa do vrha sva porabila dobrih 5 ur, vključujoč tudi najino zablodo od planine pod Mišelj vrhom. Vreme nama ni naklonilo lepih razgledov. Megle so se podile sem in tja ter naju naganjale nazaj v dolino. Ob povratku sva ugotovila, kje sva spregledala smer. Pot resda ni vidna, so pa postavljeni štirje možici, ki pa nama niso padli v oči. Za morebitne nadaljne obiskovalce tega konca Julijcev v pomoč, možici so postavljeni ob desni zelo kmalu potem, ko označena pot zapusti planino pod Mišelj vrhom (še pred vzponom).
Nazaj grede sva se iz Malega polja povzpela do Vodnikove koče. Zadnji vzpon pred domom ni bil povsem nedolžen. Tam je bilo vse polno Čehov, ki so prihajali in odhajali ter tudi tam prebivali. Z eno mladenko (Jana po imenu) sem se kasneje na Studorskem prevalu tudi pogovarjal. Povedala mi je, da pri njih spremljajo vremenske napovedi za Julijce in se ob predvidenem stanovitnem vremenu trumoma odpravljajo v naše loge. Letošnji september je bil zares "vremensko" bogat. Povedala je tudi, da izbirajo cenejša prenočevanja.
Moj prijatelj Marko in moja malenkost, Andrej, sva najino turo zaključila na izhodišču po približno desetih urah. Poglavitna izkušnja, ki jo lahko napišem je, da se je za pot po neoznačenih poteh potrebno zares dobro informirati, še posebej velja slednje, če orientacijo ovira megla, ki ne omogoča razgleda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar