Tako imenovana »črna sreda« študentskega in dijaškega protesta je skoraj pozabljena, a dileme ostajajo. Sam protest je bil zmes demagogije, populizma, manipulacije in žura. S takšnim načinom si študentska in dijaška organizacija nista pridobili ugleda in se motita, če menita, da bo ljudstvo na njihovi strani. Že izjave nekaterih udeležencev, ki so pošteno povedali, da nimajo pojma o vsebini zahtev, so bile več kot zgovorne. Študentski in dijaški funkcionarji, ki v Sloveniji po pravilu uživajo finančne privilegije, so si organizirali protest zaradi protesta. Napovedali so novega, ki morda ne bo miren in opozorilni, po besedah glavnega organizatorja Ulčarja. Kakšen je lahko naslednji? Očitno samo nemiren oziroma razgrajaški. Tisti francoski študentski predstavnik, ki nima pojma o naših razmerah, je podžigal v tej smeri. Nekakšna sindikalistična povezava med slovenskimi in francoskimi študentskimi funkcionarji nas pripravlja na barikade. Če kdo res misli, da bo ljudstvo podprlo opite in drogirane protestnike, ki jih je na ljubljanskih ulicah bilo kar nekaj, je daleč stran od stvarnosti. Organizatorji tega in naslednjih protestov naj najprej pred slovensko javnostjo razgrnejo svoje funkcionarske dohodke, da jih bo javnost lahko primerjala z delavskimi plačami. Verjetno bi se s tem razkritjem zgodba hitro končala.
Vse to pa ni razlog, da ne bi bilo vredno razmisliti o tem, ali so študentske zahteve upravičene ali ne. Najprej so upravičene reforme v družbi kot celoti. Razloga sta vsaj dva. Prvi je neizogibno dejstvo globalizacije, drugi pa demografski problem Evrope. Zgolj ta dva pojava narekujeta nujnost družbenih reform in nov razmislek o pojmovanju socialne države in o medgeneracijskem dialogu v sodobni družbi.
Študentje zahtevajo dosledno uresničitev bolonjske reforme študija. Imajo prav. V skladu s to reformo je potrebno študij skrajšati in ga narediti bolj učinkovitega in tudi bolj praktičnega. Študij po bolonjskem modelu je tako v diametralnem nasprotju z zahtevo o ohranitvi študentskega dela. Študentsko delo v naši izvirni slovenski izdaji se je močno razvilo po letu devetdeset, ko so se razpasli študentski servisi. Ti posredniki dela so v petnajstih letih obogateli na račun slabe davčne zakonodaje. Študentsko delo je zato močno povezano s sivo ekonomijo in s špekulacijami delodajalcev, da se izognejo dajatvam. Razumljivo je, da študentski funkcionarji nasprotujejo reformi na tem področju, ker bi izgubili svoje lepe plače in sejnine kakor tudi denar za organiziranje protestnih shodov po modelu »črne srede«. Mimogrede, ta pojem ni bil barvno usklajen z oranžnimi trakovi. Vsak delodajalec namreč dobro ve, kaj vse se da skriti pod študentske napotnice. Tudi to, da očetje in mame študentov delajo na črno pod imeni svojih otrok. Zato je skrajni čas, da država na tem področju spremeni zakonodajo in to legalizirano sivo ekonomijo ukine. Študentom naj se omogoči, da si bodo nabirali delovne izkušnje na področju, ki ga študirajo. Če pri tem tudi kaj zaslužijo, toliko bolje.
Druga dilema, ki jo vsebujejo študentske zahteve, je povezana s kakovostnim visokim šolstvom in šolninami. Kakovost visokega šolstva se lahko spremeni in doseže samo tako, da se v ta dosedanji rigidni sistem spusti več konkurence. Kako odločilno in pomembno vlogo bi pri tem lahko igrali študentje, jim očitno ni jasno. Predpostavljajmo, da država naredi izračun povprečnih stroškov študija na študenta v Sloveniji. Na podlagi tega se odloči, da vsakemu redno vpisanemu študentu na leto v obliki čeka pokrije dokaj visok odstotek stroškov. Študentje so tisti, ki s to vsoto izbirajo univerze in kraj študija. Na ta način vnesejo zdrav konkurenčni duh med fakultete in univerzitetni kader. Povzročijo celo selekcijo profesorskega kadra, ki se bo naenkrat zavedal, da delovno mesto za profesorje ni zagotovljeno do upokojitve. In takšnega sistema regulacije študijskih programov in kadra si študentje ne želijo? Pristajajo na rigidnost dosedanjega sistema in na kadrovsko politiko na univerzah, kjer so redni profesorji zaščiteni kot severni medvedi. V revolucionarnem žargonu protestnikov je skrit predvsem konzervativni duh obrambe obstoječih privilegijev tako na strani študentov kot na strani profesorjev. Morda pa je tu razlog, da so protest podprla Univerza v Ljubljani in tri sindikalna združenja. Mene kot člana Univerze ni nihče vprašal, ali protest podpiram. Zato tudi ne vem, kje si je vodstvo ljubljanske Univerze pridobilo soglasje za takšno podporo.
Lahko soglašamo z zahtevo po večjem številu štipendij, ureditvi položaja študentskih družin in študentov invalidov ter izboljšanju zdravstvene oskrbe. Težko pa je soglašati z višjimi subvencijami za hrano, s prevelikim povečanjem števila postelj, glede na demografski položaj v prihodnosti in z zajamčeno zaposlitvijo pol leta po diplomi.
Sistem bonov za prehrano je bil uveden takoj po družbenih spremembah. Sedaj je čas, da se naredi pretres, in sicer z namenom, da se odpravijo vse anomalije. Tudi boni so postali predmet trgovine in drugih malverzacij. Predstavljajo eno od zlatih jam študentske organizacije, ki je razvila sistem države v državi, zato pa se bori za ohranitev vseh bonitet in za njihovo razširitev.
V kolikor želimo v Sloveniji pospešiti hitrejše dokončanje študija in dvigniti nivo odgovornosti do študija, moramo narediti določene reforme v smislu večje avtonomije študentov v stvareh, ki jih najbolj zadevajo, to je kvalitete študija. Socialni položaj je potrebno vezati na osebno odgovornost posameznika in ne pristati na nekakšno lažno solidarnost socialističnega tipa, ki je vedno prinašala najboljše sadove predvsem avantgardi, to je tistim, ki so bili na položaju. Končno je tudi protest pouličarjev pokazal, da študentska avantgarda postsocializma nima veliko podpore pri stanovskih kolegih in kolegicah, zato je bilo potrebno organizirati dijaštvo in ga pripeljati v Ljubljano.
Črna sreda po-Ulčar-jev ne more postati slovenska oranžna revolucija, ker socialni položaj ukrajinskih študentov ni primerljiv z našim domačim. Tam so se borili za svobodo in demokracijo, pri nas pa se borijo za ohranitev in razširitev privilegijev. Rad bi videl, koliko slovenskih študentov je pripravljeno v slehernih vremenskih razmerah šotoriti pred Parlamentom ali Vlado in zahtevati, da se jim izboljša položaj. Priti v Ljubljano na žur, to vsak zmore in zna. Zastaviti sebe in svoje ideje za skupno stvar pa zahteva kaj več kot zgolj pisanje transparentov, žvižganje in skandiranje. Za ta nekaj več je današnja študentska populacija presita in preveč dobro preskrbljena, da bi videla, kje je tisti več, ki jim kot študentom pripada.
Ni komentarjev:
Objavite komentar