Torek, 22. julij 2008
Vogar je naša redna destinacija, kadar smo v Bohinju. Prepoznati ga je mogoče najprej po vzletišču padalcev neposredno nad jezerom. Pot se takoj iz parkirišča na koncu Stare Fužine precej strmo vzpne. Strmina popusti šele od vzletišča naprej, ko je le še nekaj minut do Kosijevega doma na Vogarju. Pot poteka po skalnati mulatjeri. Letos je bila potrebna precejšnja pazljivost, ker so bile skale mokre in spolzke.
Na odskočišču je bilo kar nekaj padalcev, ki so čakali na svoj trenutek za skok. Bili so nemško govoreči mladeniči in mladenke. Spomnil sem se svojega, zaenkrat edinega skoka, sicer v tandemu. Bilo je pred desetimi leti na službenem izletu v Logarski dolini. Tam so nas zapeljali na Pavličevo sedlo, od koder smo potem skočili v dno Logarske doline. 400 metrov višinske razlike. Najtežje je bilo premagati vzlet. Ko sem bil varno pritrjen na padalo, ali padalo name, kakor se vzame, sem moral kar najhitreje steči po stmem travniku navzdol. Zelo hitro mi je zmanjkalo tal pod nogami in že sem bil v zraku. Kako in kje je tekel moj inštruktor, se ne spomnim, bil je za menoj in skupaj sva jadrala nad Logarsko dolino. Naredila sva nekaj krogov in se počasi spuščala v dno Logarske doline. Pristanek tudi ni od muh. Potrebno je izteči, kar pa ni enostavno. Pristajališče je bilo na pašniku, kjer je bilo takrat precej krav. Ko sva pristala, še niso bile vznemirjene. So pa postale bolj in bolj in moji kolegi so imeli tudi več težav. Upam, da bom še kdaj lahko doživel podobno pustolovščino.
Pri Kosijevem domu se je dolgoletni oskrbnik poslovil in prišli so novi. Nič narobe, vendar gospa za šankom ve povedati, da veliko ljudi povpraša, kje je stari oskrbnik.
Popoldne smo se sprehodili od Ribčevega laza do Ukanca. Kopalcev v jezeru ni, so pa čolnarji izkoriščali mirno jezersko gladino. Šotorišča so bila polna, tudi kamp pred Zlatorogom je bil zaseden. Pred enim kampom, so izdelali lesen motor in ga postavili na ogled. Verjetno je najbolj slikana zadeva ta čas v Bohinju.
Nekoč sem bil sam s šotorom na morju. Domov sem se odpravil že po dveh dneh. Ne paše mi kampiranje. Ko smo pri Zlatorogu kofetkali, sta pri sosednji mizi dva hrvata obedovala. Nič narobe, vendar sta se ves čas oba zelo glasno pogovarjala po mobitelu in kvarila popoldansko siesto. Kasneje v Bohinjski Bistrici smo srečali mojo bivšo sodelavko Jožico, ki je tudi z družino počitnikovala v Bohinjskem koncu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar