Pred dnevi je v 85 letu starosti odšel k Bogu jezuitski pater Miha Žužek. Svoja zadnja leta je zaradi bolezni preživel v duhovniškem domu. Patra Žužka sem prvič srečal v župnijskem domu v Dravljah ob koncu sedemdesetih let. Udeležil sem se duhovnih vaj, ki jih je več kot uspešno in dolga leta vodil pokojni pater. Takrat je bil župnik v Borovnici. Bolje sva se spoznala čez nekaj let v Logu pod Mangartom, kamor je vabil mladino iz vseh koncev Slovenije. Gore so bile velika ljubezen patra Žužka. Z prijatelji in sodelavci je dodobra raziskal okolico Mangarta , Loga pod Mangartom in popisal ter poimenoval preko 100 odkritih slapov, predvsem v dolini Loške Koritnice.
V Logu pod Mangartom smo prebivali v župnišču, ki je bilo hudo poškodovano v hudem potresu leta 1976 in je bilo predvideno za rušenje. Patrova prizadevanja so župnišče ohranila, še več, sprva so ga zasilno utrdili z jeklenimi palicami, ki so jih namestili okoli doma. Kasneje je bil popolnoma obnovljen in še danes služi svojemu namenu. Zadnjič sva se srečala leta 2001, ko je v naši cerkvi skupaj z mladimi raziskovalci predstavil slapove iz že omenjene Loške Koritnice. Dogodek se je zgodil kmalu po katastrofalnih plazovih, ki so dodobra spremenili podobo Loga pod Mangartom. Spomnim se, da so ga leta že začela "kriviti" in njegov glas ni bil več tak, kot sem ga bil vajen iz duhovnih vaj.
Prav organizacija in vodenje duhovnih vaj z ljudmi različnih generacij, sta bili po mojem mnenju življensko poslanstvo patra Žužka. Desetdnevno bivanje v Logu, ki sem jih preživel pod njegovim mentorstvom, se mi je za vedno vtisnilo v spomin. Dnevi so bili polni aktivnosti. Vsak uro lepega vremena smo izkoristili za hojo v gore. Obredli smo okoliške gore, povpeli smo se tudi na Mangart. Takrat sem doživel planinski krst. Pater je poskrbel tudi za študijski del. Spomnim se, da je zgodaj zjutraj, še v temi, iz nemščine prevajal gradiva za različne teme, ki smo jih obravnavali. Spanja ali drugačnega lenarjenja ni dopuščal.
V osrčju alp, natančneje na visokogorskem travniku pod Loškimi stenami, je imel pater Žužek svoj prostor. Na sredi travnika je bila skala, z ravno vršnjo ploskvijo in je služila za daritveni oltar. Tam sem se verjetno prvič srečal z meditacijo. Pater Žužek je zelo preprosto znal usmeriti dogajanje, da ni postalo sanjarjenje.
Te dni se večkrat spomnim na tega velikega moža. Še posebej bi mi njegovi napotki prišli še kako prav sedaj, ko iščem prave ideje za svojega 20 letnega sina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar