Že celo jutro poslušam radijskega moderatorja, ki govori o naši nekdanji skupni državi, ki je na današnji dan praznovala rojstni dan. Danes mineva 62 let od drugega zasedanja Avnoja v Jajcu. Današnja mladina o teh rečeh ve malo ali skoraj nič. Se mi pa zdi, da je vsako leto več jugonostalgikov, ki javno govorijo o tem, kako lepo smo se imeli in kaj nam je treba bilo zapuščati bivšo državo, kjer sta se cedila med in mleko. Postsocialistična nostalgija se pogosto razlaga kot posledica spremembe družbenega reda, iz socializma in dogovorne ekonomije v kapitalistično tržno gospodarstvo, kjer vlada ponudba in povpraševanje. Iz slednjega izvira t.i. ekonomska negotovost, borba za ljubi kruhek in vedno bolj opazno razslojevanje slovenskega življa.
Jugonostalgija je še kako razširjena med mlado generacijo, ki skorajda ni izkusila socializma, življenje v nekdanji Jugoslaviji pa pozna predvsem iz pripovedovanj svojih staršev. Mladi v preteklosti iščejo vrednote in kvalitete, ki jih v sedanjosti pogrešajo. Vendar pa preteklost ni samo zatočišče pred izzivi sedanjosti. Mladi jo namreč uporabljajo kot strategijo. Jugonostalgija se zato pojavlja tudi kot oblika njihovega nestrinjanja z aktualnimi razmerami.
Po mojem mnenju ljudje pod pojmom "jugonostalgija" izražajo protest o načinu delovanja sedanje oblasti in s tem povezanega razvoja države, njenega gospodarstva predvsem velike skrbi po nekdanji socialni stabilnosti in pravičnosti, pri čemer mislim na pojem vse splošna enakopravnost. Seveda dodajam, da so pa nekateri izbranci bili enakopravnejši.
Glavni jugonostalgik je po mojem skromnem mnenju bivši predsednik države in tega v svojih javnih izjavah tudi ne skriva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar