Brana

Brana (2253m), moj še ne premagan dvatisočak je danes končno "padel". Mnogo lažje, kot sem pričakoval. Letošnja pomladna meseca, maj in junij sta vremensko zelo pestra, velja reči, da sta "aprilska". Soparno vreme, z precej visokimi temperaturami in dežjem skoraj vsak dan. Vreme je vsakdanji pogovor med prijatelji in sodelavci. Izkoristil sem lepo napoved za konec tedna in jo mahnil proti Kamniški Bistrici.

Na Brano vodi samo ena markirana pot, ki se začne na sedlu in se nadaljuje na prostranem melišču. Slednje je že mnogokrat pisalo črne scenarije, predvsem v zimskih vzponih, ko se zdrs konča preko prepadnih sten nekaj 100 metrov nižje. Snega je bilo v mojem primeru le za vzorec, prečiti sem ga moral le nekaj metrov. Steza po prečenju melišča strmo zagrize v skale. Potrebno je pospraviti palice in si pomagati z rokami, celo nekaj jeklenic je v pomoč. Strmina se hitro unese in iznenada je vseh težav konec, izplezal sem na obsežno travno vesino, ki me je popeljala na vršnjo planoto, kjer me je sprejel križ. Prvotni križ je pred leti doživel enako usodo, kot mnogi drugi po slovenskih vrhovih. Ponovno so ga postavili pred enajstimi leti in ga blagoslovili 17. avgusta 1996. Ta dan smo bili kompletna družina (takrat še brez Roka) na Kamniškem sedlu.

Spomnim se, ko smo se vračali, se nenadoma z veliko hitrostjo mimo pripodita dva planinca. Enega sem takoj spoznal, bil je Dovški župnik Urbanija, ki je ta dan blagoslovil na novo postavljeni križ na vrhu Brane. Pozdravil sem ga, ustavil se je, rekel nekaj besed in se opravičil z besedami, da se mu mudi, ker ima ob šestih zvečer mašo na Kredarici. Takrat pa je bila ura okoli ene. V majici in kratkih hlačah je župnik Urbanija zgledal, kot "tridelna omara". Verjamem, da mu je uspelo priti do Marije Snežne na Kredarico.

Na vrhu so bili moji današnji sopotniki, s katerimi sem preživljal današnji vzpon. Vremenska situacija povsem sprejemljiva, le lahen vetrič, razgled še kar. Oblaki so v daljavi sicer grozili in opominjali. Ko sem izračunal čas, ki sem ga porabil od avtomobila, sem bil zelo zadovoljen sam s sabo. V Kamniško Bistrico sem se pripeljal ob 7 in 10 minut, na vrhu sem bil ob 11 in 20 minut. Torej dobre štiri ure sem potreboval za celotni vzpon, s tem, da sem imel počitek v Kamniški koči na sedlu (včeraj so jo odprli) in še prej pri "Pastircih". Če bi se z avtom zapeljal na Pokljuko, bi z danes premagano višino dosegel Triglav, kar se mi še kako dopade. Torej Triglav, pripravljen sem nate.

Moji današnji sopotniki so bili tudi trije mladi fantje, polni energije, le vreme jih je malo skrbelo. Ko smo opravili z Brano in smo že spet sedeli na sedlu, se je eden potožil nad žulji. Ko je sezul čevlje, sem videl, da ima povsem premajhne. Potem je sezul nogavice in obul čevelj na boso nogo?? Rekel sem mu, da je še mlad in da se bo že navadil. Vreme je okoli pol enih začelo zares groziti, odpravil sem se v dolino in to zelo hitro. Iz sedla do Bistrice sem porabil uro in petnajst minut. V Stahovici je lilo, kot za stavo, mimo "purfl fabrke" me je presenetilo še malo toče.