Permisivna vzgoja je idealno okolje za razvajenost in razvajenost postane tudi način obnašanja ali drža otroka. Osnovni namen permisivne vzgoje je dejansko vzgoja brez omejitev v idealnih pogojih, kar pa žal vodi k velikemu pomanjkanju notranje motivacije, povzroča zmedenost in otrok se ne znajde v danih situacijah. Posledice so slaba samopodoba, depresije in nagnjenost ali govorjenje o samomoru; razvajeni otroci sicer dajejo vtis, da so samozavestni, ampak temu dejansko ni tako.
Starši včasih zmotno mislimo, da razvajenost je enako ali pomeni, svoboda. Prehuda razvajenost vodi v zasvojenost, kar pa je seveda ravno nasprotno stanje od svobode. Pri vzgoji ni bojazni, da bi imeli otroka preveč radi, je pa realna bojazen, da ga prikrajšamo za pomembne izkušnje, brez katerih bo v življenju težko shajal, če ga obsipamo s pretirano naklonjenostjo. Razvajen otrok je prikrajšan otrok. Otrok mora biti vzgojen za samostojno in odgovorno bivanje s soljudmi in le-tega tega se priuči z varnim pridobivanjem izkušenj.
NAPOR - narobe je, če otroku in še bolj mladostniku napor odvzemamo. Prav je, da ga naučimo, da je napor del življenja. Pomembno je, da mu napor omogočamo, ne preprečujemo, otroka moramo spodbujati. Če otrok napora ni vajen, bomo to prej ali slej občutili tudi starši.
Ni komentarjev:
Objavite komentar