Ko sem bil na marketinško-prodajnem seminarju pred leti, ki ga je organizirala konzultantska firma, ki ima svoje korenine, kje drugje kot v ZDA, kjer firme že stoletja slovijo kot najbolj učinkovite, sem bil najprej naprošen, da napišem svoje cilje za današnji dan, teden, mesec, leto, za 5 let, za 10 let, za 20 let in še življenjski cilj. Hja, američani, niso zastonj v gospodarstvu 20 let pred EU! Priznam, Kristusove muke sem preživljal, ko sem tuhtal, kaj so moji cilji.
Danes živijo brez ciljev, brez smisla -samo zgube, klošarji, razvajenci! Kakšna pa je vzgoja otrok? Koliko starši danes še vključujemo v vzgojo poleg pohval dejanj in kritik dejanj tudi vsakodnevne zahteve, ki jih bo otrok (mladostnik) nekoč ponotranjil in se naučil delati cilje? Kajti če starši od otroka nikoli nič ne zahtevamo, potem tak otrok zraste v brezciljno, tavajoče, zgubljeno, zmedeno, RAZ(brez)-VAJE-no ( agresivno) bitje ( ki nikakor ni odraslo). Koliko 16-letnikov danes zna skuhati kosilo, oprati perilo, nasekati drv, zakuriti peč, pospraviti stanovanje, plačati položnice, pomiti tla in WC, obesiti in zlikati perilo? Koliko jih to dela vsak dan, vsak teden, več let po vrsti? Koliko je takih mladostnikov, ki našteta dela opravijo brez predhodnih prošenj? Menda v Ljubljani 4 od 100. Prebral sem poročilo o raziskavi mlade študentke, ki potrjuje zgornjo ugotovitev. Koliko jih zna živeti in preživeti? Ali se sploh zavedajo, da je potrebno živeti in preživeti? Verjamem, da sanjariti o zaljubljenosti znajo prav vsi! Vsaj upam.
Starši, kakšna je naša odgovornost za stanje naših otrok, ki so pred našimi očmi postali mladostniki, z zgoraj opisanimi osebnimi karakteristikami?
Ni komentarjev:
Objavite komentar