Zahvalna nedelja

Zahvalna nedelja je danes, ki jo v katoliški cerkvi praznujemo vedno prvo nedeljo po prazniku Vseh svetih.

Praznik zahvale je dan hvaležnosti in zahvaljevanja, vendar ne le za letino in pridelke, ki jih je dala narava, ampak tudi za druge darove, recimo za dobroto, za dom, za čas. Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo. Cerkev z opozarjanjem na pomen zahvale in hvaležnosti vzbuja in krepi osnovno razsežnost medsebojnih odnosov in jim daje novo kakovost. Tako so med drugim zapisali slovenski škofje v svojem pismu.

Sam se moram v prvi vrsti zahvaliti za zdravje. O svojem zdravju do dveh let nazaj sploh nisem razmišljal. Moje osebno zdravje se mi je zdelo nekaj samoumevnega in da bo trajalo in trajalo. Do 40 leta starosti res nisem imel nobenih težav, še prehladov je bilo zelo malo. V letu , ko sem praznoval 40 letnico pa me je zagrabilo v grlu in to tako močno, da sem se skoraj dušil. En teden je bilo kar precej hudo. Do tedaj sploh še nisem imel izbranega osebnega zdravnika. Te formalnosti smo uredili, tudi pozdravil sem se kar hitro in ko sem bil potem pri zdravnici, mi je povedala, da je najbolje biti vedno zdrav. Vendar pa je potrebna stalna skrb za zdravje. To pomeni tudi obisk zdravnika kar tako.

Posihmal imam v pred očmi skrb, da moram zdravje ohranjevati. Zaenkrat še uspeva. Upam, da bo z božjo pomočjo še nekaj časa....

Zdravi so tudi ostali člani družine. Zares imamo zelo malo tozadevnih težav. Prav zares, hvala Bogu.

Na obdobnih zdravniških pregledih, ki jih moram opravljati po službeni dolžnosti, mi zdravnica vedno govori o stalni skrbi za dovolj gibanja in še posebej spremljanje številke, ki jo pokaže tehtnica. Že nekaj let mi skoraj pokaže številko 100, kar pa po njenih besedah sploh ni kritično, le preko ne sme iti. V mladosti sem moral veliko delati na domači kmetiji, po poroki pa je bilo fizičnega dela zelo malo in kilogrami so se povečali.

Zaradi lepe nedelje in potrebe po gibanju, smo se danes moja Irenca in njena sestra Marija (glej sliko) odpravili v Polhograjce, proti Grmadi in Gontam. Opravil sem dva vzpona na vrh Grmade, moji sopotnici sta izkoristili bližnjico. Na vmesnem postanku na Gontah, sem kot vedno degustiral domače žganje in moram priznati bilo je podobno Ratitovškemu.

Lepo vreme je zvabilo veliko izletnikov in oštir na Gontah bo imel precej dela. In prav je tako.