Lubnik

Lepa sobota je bila napovedana, normalno da nisem mogel biti doma. Presenetljivo prizanesljiva je ta dan moja Irenca. Verjetno se je že sprijaznila, da mi pohodništvo pomeni mnogo. Sicer gre pa lahko tudi ona. Danes ji ne bi bilo nič hudega.

Za danes sem si zadal Lubnik, 1025m visoki hrib nad Škofjo Loko, oziroma prva večja vzpetina med Poljansko in Selško dolino.

Lubnik je vzhodni mejnik razgibanega sredogorskega hrbta Škofjeloškega hribovja, ki se vleče proti zahodu čez Blegoš do Porezna in pomeni razvodnico med Poljansko in Selško Soro. Povsem gozdnati hrib se ponosno dviga nad sotočjem obeh Sor, ob katerem je že pred tisoč leti zrastla Škofja Loka.

Na pot sem se podal iznad vasi Zminec, kjer domuje eden izmed očetov demokratičnih sprememb v Sloveniji, gospod Ivan Oman. Temperatura je bila okoli ledišča, vendar slane ni bilo. Listje mi je prijetno šelestelo pod nogami, vzpon mi je poviševal delovno temperaturo, prav prijetno toplo mi je postalo. Iznad drevesnih vrhov me je jelo pozdravljati sonce, lep dan bo danes, zares lep. Veliko nam jih je že naklonila letošnja jesen. Vesel sem, da mi jih je kar precej uspelo izkoristiti. Bil sem precej zgodaj, med prvimi, zato nisem srečal veliko ljudi. Pot ni naporna, ravnopravšnja, da se človek ogreje. Po uri in pol sem ugledal Dom na Lubniku. V domu je bilo le nekaj ljudi, oskrbnik pa še vedno isti.

Nazadnje sem bil na Lubniku pred 5 leti. Spomnim se, da sem moral skoraj celo pot nositi sina Roka na ramenih. Ko smo se takrat vračali, smo za povrhu še zašli.

Kmalu za mano je v dom prišla skupina upokojencev, ki so poživili vzdušje s prešernim smehom in popevanjem. Prav zanimivo jih je bilo opazovati, ko so naročevali pijačo in jedačo. Še bolj posrečeni pa so bili, ko so se pregovarjali kdo je na vrsti, da plača rundo. Slišati je bilo, da veliko hodijo. Na izgled sem vsakemu izmed njih prisodil najmanj 70 let. Dobro se držijo, sem si mislil....

Popil sem čaj in žganje, lačen nisem bil. Ko sem nagnil šilce, sem se spomnil okusa žganja, ki sem ga dobil na Ratitovcu. Današnje je bilo skoraj voda v primerjavi z Ratitovškim. Upam, da tega oskrbnik iz Lubnika ne bo prebral. Svoj obisk sem ovekovečil z vpisom v knjigo, napravil nekaj fotk in jo mahnil v dolino. Pod Lubnikom je idilična vasica Gabrovo, opazil sem le enega otroka, ki se je rolkal po cesti. Ob povratku sem srečeval precej ljudi, ki jih je lepo vreme zvabilo na plano. Prejel sem tudi prijazno obvestilo, da je kosilo že kuhano. Sporočil sem, da bom doma v dobre pol ure.

Poljanska dolina ima šibko točko, in sicer je to njen začetek, še v Škofji Loki. Cesta se vije med hišami in je zelo ozka. Levo in desno so na gosto posejane hiše, tako da je srečevanje zelo otežkočeno. Ker je volilno leto, se na veliko popravljajo ceste in tudi v Škofji Loki je tako in to prav na tem ozkem predelu. Zjutraj sem skozi prišel hitro, vrnil pa sem se malo bolj počasi, tudi nekaj časa čakal. Škofja Loka res rabi drugo povezavo z Poljansko dolino. Menda že obstajajo načrti.