Sobota 19. julija je bil dan po obilnem deževju. Meterorologi so napovedali lep jasen dan z obilo sonca. Niso se zmotili. Že zelo zgodaj zjutraj, ko sva z prijateljem Markom drvela proti Bohinju, je bilo videti, da je to pravi dan za visokogorje. Kljub zgodnji uri, pa je bila cestninarka na koncu Stare Fužine že na svojem mestu in vestno pobirala uporabnino za cesto do parkirišča na planini Blato. Tudi vinjeta ne pomaga, le 10 € in mogoče je bilo nadaljevati. Od parkirišča sva po širokom kolovozu, mestoma zelo strmem hitro napredovala proti koči na Planini pri jezeru. Še vse mirno je bilo. Ustavila sva se le za nekaj minut. Jezero pod kočo je precej bolj polno vode. Pozna se, da je letošnje leto malo bolj bogato s padavinami. Nadaljevala sva proti Dednem polju, kamor naju je pripeljala prav tako široka kolovozna pot. Dedno polje je živa planina. Čez poletne mesece se po okoliških travnikih pase govedo. Osrednja pastirska koča ima sirarno. Menda je mogoče tudi kupiti kakšne mlečne izdelke. Nadaljevala sva proti planini Ovčarija, kjer je razpotje. Usmerila sva se proti sedlu Štapce. Pot se zlagoma vzpenja vse do sedla. Nato je sledil malo resnejši vzpon proti Tičarici.
Velika Tičarica je dvatisočak (2091m) in nudi lep razglede po okoliških vrhovih julijcev. Seveda pa je najlepši razgled na dolino Triglavskih jezer. Neposredno pod Tičarico je Dvojno jezero in umetno jezero Močivec, med njima pa je Koča pri Triglavskih jezerih. Dolina se je kopala v soncu, žarki so se odbijali od jezerske gladine. Že iz vrha je bilo videti, da je Dvojno jezero zelo bogato z vodo. Nadaljevala sva proti Kopici, ki ima zares pravo ime. Od daleč in od blizu izgleda kot kopica sena. Pot vodi proti previsni steni Kopice, ki verjetno predstavlja pravi izziv za alpiniste. Navadni smrtniki se na vrh povzpnemo iz zahodne strani.
Kopica, 2190m visoki vršac, nudi še lepše razglede, dolina Triglavskih jezer je kot na dlani. Direktno pod vrhom je Ledvica, največje izmed Sedmerih jezer. Kot na dlani je veriga Lepo Špičje, ki tudi nosi pravo ime. Marko je imel s seboj daljnogled. Po vseh vrhovih so bili planinci, tudi Koča pri Dvojnem jezeru je že oživela. Ko sem gledal svoj planinski dnevnik, sem ugotovil, da je že deset let minilo od mojega zadnjega obiska Triglavskih jezer. Kar mudilo se mi je do koče. Hitro sva se vrnila na Štapce, od koder sledi za vzorec navpičnega spusta proti Dvojnemu jezeru. Seveda je ustrezno zavarovano z jeklenicami in tudi stopinje so vrli markacisti ustrezno nadelali. Okoli koče je bilo vse polno življa. Dobila sva prostor na eni klopci. Šel sem v kočo in kupil dva zlatoroga, ki sta teknila, kot še nikjer do sedaj. Kar nekaj časa sva se predajala prijaznim sončnim žarkom. V dolini bi bili prevroči, tam med gorami pa so še kako dobrodošli. Spomnil sem se na moj prvi obisk pri tej koči. Bilo je davnega leta 1987, ko smo se z prijatelji vračali z Triglava. Bilo je že pozno in nameravali smo prenočiti. Koča je od planincev pokala po šivih in seveda postelje nismo dobili. Pospali smo, kjer je bil prostor. Sam sem se namestil pod šank. Spomnim se, da je iz šanka kapljalo ravno name.
Vračala se nisva čez "Štapce" ampak sva jo ubrala "čez Prode" in nato preko Planine Viševnik do Planine pri Jezeru. Na obeh planinah se je trlo ljudi, ki so izkoristili zares lep poletni dan, ozaljšan z umitim nebom in prijetnimi temperaturami. Ko sva se vozila po avtocesti mimo Radovljice, sva naletela na stoječo kolono, kar je malo pokvarilo zares prijeten dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar