Od Savice pa do Krna

Izhodišče za mojo tokratno dvodnevno turo je Koča pri Savici, na koncu Bohinja. Že precejkrat prehojena vojaška mulatjera me je privedla do Doma na Komni. Že mnogokrat sem sedel pred kočo in opazoval okolico. Oči se zares odpočijejo od čudovitih razgledov, ki jih nudi ta predel Julijcev. Pot sem nadaljeval proti planini Na Kraju, ki je bolj poznana po planinski koči, imenovani, Koča pod Bogatinom. Tik pred planino, mimoidočega pozdravi lična tabla, kjer popotnik izve, da prihaja na področje, ki je bilo v funkciji oskrbovalnega zaledja med prvo svetovno vojno. Vidni so še nekateri ostanki zgradb iz tistega časa. Na mestu, kjer stoji planinska koča, je bila takrat vojaška bolnica.

Nadaljeval sem po visoki kraški planoti proti Bogatinskemu sedlu, imenovanem tudi "Vratca". Tu se pot odcepi levo proti Bogatinu in desno proti Lanževici. Na sedlu je še precej ohranjena vojaška karavla iz prve vojne. Malo naprej od Koče pod Bogatinom, sem srečal mladega popotnika, ki se je vneto ukvarjal z fotografiranjem planinskega cvetja. Pozdravil sem ga in njegov odzdrav je bil povsem nerazločen. Mislil sem si, da gre za neslovenca. Na Bogatinsko sedlo sem prišel malo pred njim. Ko je prišel tudi on, sem ga ogovoril v angleščini. Želel sem izvedeti nekaj napotkov za nadaljevanje moje ture. Kar nekaj stavkov sva izrekla v angleščini, ko sva le ugotovila, da sva oba Slovenca. Nadaljeval je v drugi smeri, kot jaz.

Od sedla se pot začne zlagoma spuščati proti razpadajočim kasarnam Za Lepočami, kjer sem srečal trojico primorcev iz Nove Gorice, ki so me pravilno usmerili proti Batognici. Po krajši prečici, sem se spet priključil Slovenski planiski poti, ki so jo Avstrijci uporabljali med prvo vojno za oskrbovanje dela fronte v tem koncu Krnskega pogorja.

Malo nad prevalom Prehodci, sem srečal par, ki sta me opozorila na sneg in meglo. Pričakoval sem sneg, vendar ne toliko. Nisem pa pričakoval megle, ki je menda stalnica v teh koncih. Zaradi snega, markacije niso bile vidne. Edino vodilo, so bile stopinje prej omenjega para. Če jih ne bi bilo, bi se verjetno obrnil. S precejšnjimi mukami sem se dokopal do spomenika avstrijskim vojakom, kjer se je teren malo poravnal. Nadaljevanje je bilo lažje, čeprav se megla ni in ni razkadila. Spet sem srečal mlada planinca, ki sta me potolažila, da se bliža cilj. Zaslišal sem tudi meketanje ovc. Spomnil sem se, da to pomeni, da se ni bati neviht. Namreč ovce zaznajo bližajočo se nevihto in se pred njo umaknejo v dolino. Na vrhu Batognice me je pozdravilo celo kardelo. Velja omeniti, da je še vedno polno ostankov zarjavelih delov železnega orodja, posode, orožja in granat. Za dostop na Batognico so vojaki v skale vklesali prave stopnice, ki so še kako uporabne. Tudi ovce jih z veseljem uporabljajo. Vrh Batognice je poravnan in prekrit z visokogorskim travnikom. Med Batognico in Krnom, je t.i. Krnska škrbina, ki je že neposredno pred Gomiškovim zavetiščem. Znamenita Krnska megla, mi je še enkrat dala vetra. V nekem trenutku je bila tako gosta, da se nisem upal nadaljevati. Moral sem počakati, da se je vsaj malo razkadila, da sem se lahko orientiral. Srečno sem prispel čez Krn do zavetišča. Okusna jota in prijazna oskrbnika sta mi malo povrnila moči, pa tudi vreme se je razjasnilo. Sklenil sem, da se spustim do Krnskega jezera in prespim pri tamkajšnjem planinskem domu. Med spustom, mi je zopet ponagajal sneg. Markacije so bile zakrite in zašel sem s poti. Sreča, da je bil cilj dobro viden, nekako sem se pretolkel do jezera in okoli sedme ure pozdravil planince pri Domu pri Krnskih jezerih. Celih 12 ur je trajalo moje današnje razgibavanje. Bil sem že precej utrujen in tudi en žulj se je oglašal.

Naslednje jutro me je zbudilo ptičje petje, že pred peto uro. Kar hitro sem se pripravil in pred šesto že maširal proti Bogatinskem sedlu. Visoka trava in jutranja rosa, sta povzročila, da sem bil moker do kolen. Žulj se je že močno oglašal, pridružil se mu je drugi. Skoraj do Komne nisem srečal žive duše. Ampak prijeten gorski hlad zelo blagodejno vpliva. Ko sem se spuščal proti Savici, pa je bilo gornikov že več, ki so nemara želeli dolinsko vročino zamenjati za mnogo bolj znosno gorsko okolje. In prav so imeli.

Koča pri Savici me je pozdravila malo pred 11 uro. Avto me je še čakal, vesel in zadovoljen sem najprej stisnil enega "kozla", tudi dva bi, vendar..... ni vredno. Tudi ričet paše.