Prečenje Pohorja

Vesel in zadovoljen pišem te vrstice. Uspelo mi je prečiti Pohorje. Prečenje sem načrtoval že od začetka pomladi. O sami trasi sem prebral veliko napisanega, spraševal po forumih in se dopisoval z nekaterimi, ki so Pohorje že prehodili. Pred odhodom sem bil prepričan, da sem dovolj informiran in tudi telesno sem se zdel sam sebi povsem sposoben za ta »podvig«.
21. junija sem se do Maribora pripeljal z vlakom, do spodnje postaje gondolske žičnice me je prepeljal kolega iz Maribora. Ujel sem prvo dnevno vožnjo in bil malo čez osmo uro pri hotelu Belvi, na Mariborskem Pohorju. Hoditi sem začel okoli pol devetih. Do Mariborske koče sem hodil z domačinom iz Ruš, sicer Dolencem po rodu, ki mi je dal nekaj napotkov za nadaljevanje ture. Okoli devete ure sem bil pri Mariborski koči, ki je bila še zaprta. Oskrbnice sem moral čakati skoraj 20 minut, ker sem seveda hotel dobiti žig Slovenske planinske poti. Na vratih piše delovni čas od 9 ure. Nadaljeval sem sam. Do Ruške koče sem potreboval slabo uro hoje. Pod smučiščem na Arehu je umetno jezero, ki je ograjeno. Okoli ograje rastejo lepe okrasne rastline, ki dajejo jezeru prelep izgled. Pri koči sem naletel na avtobus upokojencev, ki so zasedli ves razpoložljivi prostor v koči in okoli nje. Komaj sem se dokopal do transverzalnega žiga.

Pot do Šumika se mi je zdela smotana, prav tako krevsanje naprej po cesti proti Klopnemu vrhu. Na tem delu so ostanki pragozda, zato je količkaj urejena le planinska pot. Drevje je visoko, ni nikakršnega razgleda, zanesti se moraš le na zemljevid in oznake, ki so razporejene ob poti. Srečal nisem žive duše. Po treh urah sem prisopihal do Koče na Klopnem vrhu. Bila je zaprta, kar me je še posebej ujezilo, ker sem tam želel pojesti nekaj toplega. Žig je nastavljen pred vhodom. Naj omenim, da ima koča na straneh planinske zveze oznako, da je stalno odprta. Po kratkem počitku sem nadaljeval proti Roglji, kjer je Dom na Pesku, ki je že prava turistična postojanka. Do doma iz smeri Zreč in mimo hotela Planja na Roglji vodi asfaltirana cesta. Zato je tu vedno dovolj obiskovalcev, še posebej je veliko motoristov, ki znajo še kako motiti mir. Od Klopnega vrha sem potreboval slabi dve uri. Ko sem prispel na Pesek je bila ura točno 4 popoldne. Naj omenim, da sem malo pred Peskom srečal dva markacista. Povprašal sem jih, zakaj je Koča na Klopnem vrhu zaprta. Bila sta nemalo jezna na neresnega oskrbnika. Menda nisem bil prvi, ki se je že pritožil.
Ko sem sedel pred domom, sem razmišljal, kaj naprej. Do naslednje postojanke, Ribniške koče, je okoli 3 ure. Čutil pa sem pekočo bolečino na levem podplatu in verjetno se je rojeval žulj. Odločil sem se, da prespim na Pesku. Nekaj dražje je, ampak je lepo in urejeno.
Malo pred jutrom (okoli 4 ure) me je prebudilo ropotanje po strehi. Ulilo se je kot iz škafa. Trajalo je dobrih 10 minut in malo kasneje se je pokazala jutranja zarja. Kar oddahnil sem se. Hoja po dežju niti najmanj ni prijetna. Malo pred šesto sem nadaljeval proti Lovrenškemu barju, kjer so znamenita Lovrenška jezera. Pot do jezer je zares lepa in netežavna. Na začetku barja je postavljen razgledni stolp. Povzpel sem se na njega in si ogledal okolico. Lepo je vidna z bruni tlakovana potka, ki vodi do jezerc. Jezerc je 20, ali kot jim pravijo »barjanska okna«. Sprehodil sem po tlakovani potki in videl to zares lepo naravno stvaritev. Jezerca ohranjajo vodo tudi v največji poletni suši. Jezerska gladina je zgrajena iz plasti šote, ki je ponekod debela tudi do tri metre, kar daje možnost za ohranjanje izrednega naravnega habitata. Lovrenško barje je naravni spomenik posebnega pomena in je podvrženo strogemu režimu ohranjanja naravne dediščine. Pravi užitek predstavlja planincu ogled te izredne naravne krasote, ene redkih v Evropi, vsekakor pa edine na 1520 metrih nad morjem.

Nadaljeval sem proti proti sedlu Šiklarica. Slovenska planinska pot vodi preko Pohorske preproge, kot imenujejo domačini obsežno travno področje nad sedlom Šiklarica. Od daleč sem opazil srnjaka in nedaleč stran še enega. Uspelo mi jih je slikati. Ko sem se jima približal, sta naenkrat pobegnila in z njima še dva mladička, ki jih od daleč nisem videl. Pot se proti sedlu Šiklarica zelo spusti in nato nadaljuje v precej dolg vzpon, ki se malo pred Jezerskim vrhom (1537m) zravna. Od tu sem že videl mojo naslednjo točko, namreč Ribniško kočo. Bil sem edini obiskovalec. Pozajtrkoval sem in nadaljeval proti Kopam. Ob poti sem obiskal še najvišji vrh Pohorja, Črni vrh (1543m) in se spustil do Grmovškovega doma pod Kopam. V tem domu je nekaj dni lansko zimo preživel sin Rok, ko so se šli »šolo v naravi«. Rok je tedaj malo zbolel, poklicali so nas in morali smo ga odpeljati domov.

Pri Grmovškovemu domu sem srečal dva Mariborčana, ki sta prečenje Pohorja začela v obratni smeri, kot jaz, namreč iz Slovenj Gradca. Izmenjali smo si nekaj izkušenj, izvedel sem, da me čaka še kar nekaj vzpona in še več spusta. Že omenjeni žulj, se je oglašal že precej naglas, še več, pridružil se mu je še eden na desni nogi. Moje planinarjenje je postajalo napornejše. Do Slovenj Gradca pa sem imel pred seboj, sodeč po »knjigah« še 4 ure. Ker pa sem želel ujeti že organiziran prevoz, sem moral te 4 ure skrajšati na 3. Vendar me dobra volja ni zapustila. Laško pivo mi je dalo novih moči za vzpon na Veliko Kopo, ki je le meter nižja od Črnega vrha. Sledil je zelo naporen spust, namreč pot je razbita in polna malih skalc ter zelo strma. Prispel sem do sedla pod Kremžarjevim vrhom, kjer me je pričakal lep skoraj vodoraven kolovoz, ki pa ni dolgo trajal. Pohorje je še enkrat več pokazalo zobe. Ponovno navzgor do Kremžarjevega vrha. In sem šel, nič drugega ni kazalo. Ob vzpenjanju sem opazil kar nekaj ljudi, ki so nabirali borovnice. Opazil sem, da je borovničevje zelo bogato obrodilo. Ko sem se spuščal iz Kremžarjevega vrha, me je pot pripeljala do lepega svetišča, posvečenega Mariji. Zgraditi ga je dal potomec nekdanjih lastnikov teh predelov, katerim je bilo po vojni premoženje odvzeto.
Koča (Kremžarica), ki je malo pod vrhom, je samevala ob mojem prihodu. Kot pravi oskrbnica, sameva tudi sicer. Verjetno zaradi precej strmega vzpona iz Slovenj Gradca, še predvsem zadnji del, tik pod kočo, pokaže zobe. Srečno sem prispel v Slovenj Gradec, ura je bila nekaj čez drugo.
Če seštejem skupaj oba dneva, sem za pot potreboval okoli 16 ur. Presenečen sem nad zelo majhnim številom pohodnikov, ki sem jih srečal skozi celo traso. Ni jih bilo za obe roki. Pričakoval sem več ljudi.