Že sredi tedna me je kolega Marko podražil, ko se je povzpel na Kamniško sedlo. Snega malo in
zjutraj še zelo trd, kar omogoča dober korak. Pri vračanju pa so seveda obvezne dereze. Takoj sem začel razmišljati, da vsekakor moram izkoristiti lepe dneve, ki se kar vrstijo skozi ves teden. Hitro sem se odločil, v petek bom službene obveznosti izpustil in jo nekam mahnil. Marko je predlagal Debelo peč, dvatisočak na robu Pokljuke. Debela peč je razgledna gora nad Pokljuko in kopasto raste iz pokljuških gozdov in se na drugi strani prepadno spušča v dolino Krme. Ta najvzhodnejši dvatisočak v Julijcih zaključuje greben, sestavljen iz Mrežc, Lipanskega vrha in Brd. Dostopi na vse štiri vrhove so s Pokljuke prav udobni, v kopnih razmerah.
Seveda pa je malo manj udoben zimski vzpon na omenjeni dvatisočak. Najina tura se je začela že na Kranjski planini, kjer sva parkirala avto. Cesta je sicer še precej naprej, vendar je bila povsem poledenela in nisva tvegala morebitnih nevšečnosti. Do Blejske koče je šlo brez problemov, svoje motorje sva ogrela na delovno temperaturo. Pri koči sva ujela turnega smučarja, ki se je mučil proti Brdom, kot je povedal. Midva sva se jela vzpenjati proti Debeli peči. Del poti, takoj nad Lipansko kočo je precej strm, vendar je bil sneg zelo trd, pot že shojena in ni bilo težav. Tudi derez nisva potrebovala. Kmalu se svet in tudi pot zravnata, smo že nad gozdno mejo. Sonček je veselo pošiljal svoje tople žarke in preganjal mraz, motorji so bili že dodobra ogreti in že je bilo potrebno uporabiti odmerke hladilne tekočine. Tudi cilj je bil že viden. Vreme je bilo prekrasno, brez oblačka in brez mrzlega vetra. Na vrh sva prispela okoli 10 ure. Očarali so me izredni razgledi. Julijci povsem na dlani, Triglav se je zares bohotil v vsej svoji veličini. Pričakovati je bilo, da bo pihalo vsaj na vrhu, vendar o tem ne duha ne sluha. Na vrhu sva ostala skoraj celo uro in se naužila lepot, ki jih nudi visokogorje v zimski preobleki. Obiskale so naju tudi dve kavki. Žal sta zamudili malico.
V uri, ki sva jo preživela na vrhu, se je sneg precej zmehčal in nama malo otežil spust, vendar je kar šlo. Dereze so zakon. Spet sva srečala že omenjenega smučarja, ki je v bližini koče napačno presodil trdoto snega in se zložil, kot je bil dolg in širok.
Zares lep izlet, ki ga bo vredno še kdaj ponoviti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar