Potepanje okoli Bohorja

Prvi torek letošnjega februarja so me moje delovne obveznosti napotile v jugovzhodni del naše domovine. Natančneje po krajinskem parku Kozjansko, katerega del je tudi gozdnato hribovje Bohor, z okoli 1000 metrov visokima Koprivnikom in Javornikom.

Priznam, da so mi ti predeli Slovenije malo manj poznani. Pot me v te konce še ni zanesla. V osrčje Bohorja sodi kraj Senovo, od koder vodijo številne sprehajalne poti po tem, sicer zelo gozdnatem območju. Za te konce velja veliko neokrnjene narave in predvsem množica idiličnih potočkov, ki ustvarjajo prekrasne slapove, kar ne vidiš vsak dan in velja si vzeti nekaj časa ter si to področje podrobneje ogledati.

Z ljudmi, ki tu živijo pa pravijo, da ni pametno češenj zobati. Za Bohorce velja, da so znani kot ljudje z motorko in čeladami, kar že samo po sebi zahteva precej respekta. Sicer pa sami zase pravijo, "BOHORCI SMO ZAKON!! ČE TEGA ŠE NEVETE PRIDTE KDAJ NA BOHOR BOMO SKUP PIL!" Pravijo tudi, da je potrebno včasih za njimi tudi pospravljati in popravljati.

Sam poznam nekaj Bohorcev in moram napisati, da so zelo dobri ljudje ter predvsem pridni in delovni. Vsekakor pa velja, da se znajo postaviti za sebe. Slednje se splača spoštovati.

Pot me je vodila naprej proti Podsredi, ki je znana tudi po tem, da se je tu rodila mama Josipa Broza Tita, Marija Javeršek. Tito je v Podsredi preživel del svojega otroštva, kasneje, predvsem v predvojnih in medvojnih letih, pa se je veliko zadrževal pri teti Ani Kolar na Trebčah.

Trebče so majhna vas, bolj ali manj razmetanih hiš. Strnjenjega naselja skoraj ni. Prav tu sem opravil enega izmed današnjih obiskov. Ustavil sem se pri samostojnem podjetniku, ki se ukvarja s turizmom. Ker je to področje zelo vinorodno, sem si ogledal tudi domačo vinsko klet in seveda malce podegustiral domačo sorto. Ni kaj, zelo dobra je. Med pogovorom so mi povedali, da se je okoli njihove domačije pred dvema letoma naselila kolonija gožev. To so sicer nestrupene kače, vendar so odrasli primerki daljši od metra in tudi precej zajetni. Skoraj ni bilo dneva, da ne bi naleteli na kakšnega. Domači sin je povedal, da enega srečal ponoči, ko je hotel opraviti potrebo v domačem stranišču. Gož se je ravno plazil noter skozi okno. Pozneje so ugotovili, da se je umikal pred psi. Problem so rešili tako, da so jih polovili in prepeljali na drugo področje. Pokončati so morali le enega. Poslej jih ni več opaziti. Pomislim, le kako bi se obnašali mi, če bi se nam pripetilo nekaj podobnega.

Nadaljeval sem proti Kozjem, Lesičnem in se usmeril proti vasi Zagorje, že v smeri proti občini Šentjur pri Celju. Ceste so po večini že asfaltirane in tudi gradijo se nove hiše, skratka Kozjansko se razvija. Zadnja leta še posebej, saj je Kozjanski park vključen v projekt komunikacijskega usposabljanja, ki ga financira nizozemska vlada iz sklada Matra in je namenjen usposabljanju upravljavcev in svetovalcev v okviru ministrstev in naravovarstvenih organizacij, ki so zadolžene za ohranjanje biotske raznovrstnosti na nacionalni oz. regionalni in lokalni ravni. S pilotnim projektom Soteska Bistrica - sobivanje naravnih vrednot in rabe prostora so vključeni v omenjeni program. Ob zaključku projekta bodo ob vhodu v sotesko postavili usmerjevalne in informacijske table ter organizirali sprehod skozi sotesko Bistrice, ki je namenjen vsem ljubiteljem narave.

Lep dan sem preživel, čeprav z kar precej naporne vožnje in tudi kar nekaj problemov sem moral razrešiti. Rečeno, pod črto vse lepo. Domov sem se vrnil preko Trojan, že v večernih urah.