Moje rojstvo sega sedaj že v daljne leto 1964, torej še v drugo tretjino prejšnjega stoletja. Na prvi pogled nepomembno leto, vendar takrat se je rodila večina mojih sošolcev, pa tudi Dan Brown, svetovno znani pisatelj, ki je med drugim spisal najbolj prodajano knjigo zadnjih let, Da Vinčijeva šifra in tudi Lenny Kravitz, ameriški glasbenik judovskega rodu. Nikakor ne smem pozabiti tudi moje življenjske sopotnice in mamice mojih treh otrok, ki je prav tako privekala na svet v maju leta 1964. Že zaradi slednjega, je leto 1964 eno izmed boljših, ni kaj. V matičnih knjigah je leto 1964 zapisano tudi, kot rojstvo ansambla Lojzeta Slaka. Še mnogo pomembnega bi se našlo iz, kot že rečeno, precej dobrega leta 1964.
Hitro gre čas naprej, ugotavljam in se pri tem spominjam, kako sem še kot osnovnošolec razmišljal o letu 2000. Kako oddaljeno se mi je zdelo v sedemdesetih letih, ko sem gulil šolske klopi v stari osnovni šoli Polje, v veliki stavbi nasproti cerkve.
Prvošolček sem bil v letu 1971, osmošolec pa v letu 1979. Spomnim se, da je bilo tedaj zelo veliko otrok. V razredu nas je bilo preko 30 in hodili smo en teden dopoldne in en teden popoldne. Danes so razmere drugačne. V razredih je mnogo manj otrok, pouk je samo dopoldne in tudi šol je več. Zgradili so novo šolo v Zadobrovi in še novejšo v Zgornjem Kašlju.
Ob sobotah že tedaj ni bilo pouka. V šolo smo hodili peš in to brez izjem, če me spomin ne vara. Moja pot do šole je bila dolga približno dva kilometra, od petega razreda naprej pa kilometer in pol, ker sem druge štiri leta hodil v novo šolo, kot smo ji tedaj rekli. Menda je bila med največjimi v Sloveniji, tako po velikosti zgradbe, kot po številu otrok.
V letošnjem letu, v mesecu aprilu, bo 150 letnica ustanovitve Osnovne šole Polje. Nečakinja me je prosila, naj napišem nekaj o preteklosti šole, ki sem jo obiskoval. Ko sem o tem razmišljal, se nisem spomnil nič kaj posebnega. Spomnim se vseh razrednikov in tudi ostalih učiteljev, ki sem jih tekom let imel za katedrom. Skozi prvi razred me je popeljala gospa Angela Lojevec. Že tedaj ni bila več rosnih let in spomnim se, da smo bili deležni tudi precej vzgoje, ne samo učenja. Še kako bi bila dobrodošla v današnjem času. Z gospo Lojevčevo sva se srečevala tudi v poznejših letih, ko je bila že upokojena. Zares je bila učiteljica z dušo in telesom. Ohranil sem jo v lepem spominu.
V drugem letu me je učila gospa Meta Žlebnik, precej visoka gospa, nekoliko mrkega pogleda. Ko razmišljam o drugem razredu, se ne spomnim prav ničesar, morda le strogosti učiteljice. Zelo lepo sem se počutil v tretjem razredu, ko me je učila gospa Zdenka Gačnik. Bila je mlada in lepa in zelo radi smo jo imeli. Četrti razred smo začeli z šolo v naravi. Bili smo na Debelem rtiču, še danes priljubljenem zdravilišču na Slovenski obali. Tam sem se naučil plavati. Plavalni učitelji so bili precej strogi in so ponoči zahtevali popolni mir, kar pa je bilo težko. Tla na hodnikih so bila kockasta, posamezna kocka je bila ravno pravšnja za obe nogi, če si jih držal skupaj. In take kazni smo bili deležni kršilci nočnega miru. Stati je bilo potrebno na eni kocki, povsem pri miru z dvignjenimi rokami. Iz Debelega rtiča se spomnim tudi neljubega dogodka, ko sva z sošolcem hotela imeti oba naenkrat eno knjigo. Vlekla sva vsak na svoj konec, seveda sta iz ene knjige nastala dva konca. Kazen je bila vzgojna, en dan nisem smel v vodo, vročina pa neznosna. Učiteljica je bila gospa Baša Darinka. Mislim, da se je v tistem letu poročila.
Kot sem že omenil, sem od petega do osmega razreda hodil v novo šolo, ki je bila tedaj še zares čisto nova. Kdaj natančno so jo zgradili, ne vem, vendar prav imenitna se nam je zdela. V vsakem od nadstropjih je bil ogromen hodnik , po katerem smo se morali med odmori sprehajati v krogih. Po sredini pa je hodil dežurni učitelj, ki skrbel za red in mir. Po stenah hodnika so bile vitrine z steklenimi vrati. Šipe v teh vratih, so bile velikokrat tarča torb, ki so letele po tleh in po zraku iz enega konca hodnika proti drugemu. Sam se ne spomnim, da bi katero razbil, bil pa je to kar pogost pojav. Vsa štiri leta je bil moj razrednik gospod Jože Levin. Pogostokrat ga je mučil glavobol, zato si je z vlažnim robčkom vlažil čelo. Njegov tedanji avto je bil warburg. Navadili smo se na njega, čeprav je bil nekoliko strogega pogleda. V petem razredu je bila med predmeti tudi Srbohrvaščina. Tako se je tedaj imenoval najpomembnejši uradni jezik v bivši državi. Učili smo se tudi pisati cirilico. Učiteljica je bila gospa Justinova, »justinka« smo ji rekli, doma iz Zgornjega Kašlja in bila je precej stroga. Spomnim se sošolca, ki je napisal na zvezek, ki ga je uporabljal pri omenjenem predmetu, »srbula« . Le-to je opazila učiteljica, ki se je med razlago sprehajala po razredu. Njena reakcija je bila precej glasna in tudi vzgojna v smislu tedanjega družbeno-političnega sistema, ko smo se šli še bratstvo in enotnost.
Skozi vsa leta se spomnim proslav ob pomembnih praznikih, ko smo morali deklamirati pesmice, kar je kdaj pa kdaj doletelo tudi mene. Posebno slovesno je bilo ob dnevu mladosti, ki je bil vsako leto 25. maja, ko smo proslavljali rojstni dan tovariša Tita. S tem v zvezi je bila tudi štafeta, ki je vsako leto potovala po celotni Jugoslaviji. Ko so jo izbranci nosili po naši okolici, smo se morali postaviti ob ceste in mahati z zastavicami, ki smo jih dobili prav za ta namen. Spomnim se, da sem eno leto ob tej priliki izgubil en šolski copat.
Slovenščino me je učil gospod Marjan Štefančič, poznan tudi kot eden izmed članov legendarnega Slovenskega okteta. Meni osebno se je zdel zelo prijeten učitelj in slovenščina mi je bila tudi zaradi njega zelo pri srcu. Pisalo se je leto 1978 in spomnim se svetovnega košarkarskega prvenstva v Manili, ko si bili člani Jugoslovanske reprezentance legende, kot so Dalipagič, Kičanovič, Delibašič, Čosič, Jelovac in drugi. Tudi Peter Vilfan je bil tedaj med udeleženci. Tisto leto je Jugoslovanska reprezentanca postala najboljša na svetu. Spomnim se, da je bilo ravno pri uri slovenščine, ko so »naši« igrali z Brazilci. Gospod Štefančič je od nekod privlekel radio in poslušali smo prenos omenjene tekme. Jugosi so v končnici uspeli streti odpor zelo dobrih Brazilcev.
Je pa gospod Štefančič poskrbel tudi za bolj vzgojne trenutke. V neposredni bližini šole je bila v tistem času zapuščena stavba, nekdanji Sokolski dom. V njem so se skrivali tisti, ki so se že zgodaj navajali na kajenje. Nekega popoldneva sta dva izmed mojih sošolcev namesto, da bi bila pri uri slovenščine, tam preživljala popoldne. Gospod Štefančič je ta podatek nekako izvedel, se z svojim avtomobilom odpeljal izpred šole, kot da gre domov. Nato se je ustavil ne daleč stran od Sokolskega doma in se jima prikradel za hrbet. Konec ure slovenščine sta preživela v razredu. Omenil sem že, da je bil gospod Štefančič bas baritonist v Slovenskem oktetu. Ob neki proslavi se je celoten oktet zbral v naši šoli in zapeli so nam nekaj pesmi. Še danes slišim njihovo ubrano petje, ko gredo zares kocine po konci.
Ko smo obiskovali osmi razred, so za nas organizirali plesne vaje. Zelo dober plesni učitelj nas je naučil osnovnih plesnih korakov, ki smo jih ob koncu prikazali na tako imenovanem plesnem venčku. Leta 1979 je umrl Edvard Kardelj, tesni Titov sodelavec. Razglasili so vsesplošno žalovanje in zaradi tega so nam enkrat odpadle plesne vaje. V spomin na velikega revolucionarja, so kasneje šolo v Polju celo preimenovali v Osnovno šolo Edvarda Kardelja. Kakšni so bili razlogi, da so šoli vrnili nazaj prvotno ime, mi ni znano. Vsekakor pa se mi zdi, da so storili povsem pravilno.
Skozi celoten zapis govorim o gospodih učiteljih in gospeh učiteljicah. Mi smo jih tedaj naslavljali z tovariši in tovarišicami. V šolo smo hodili v drugih časih, ko smo se še pripravljali, da bomo iz socializma prešli v komunizem, ko bo vse lepo in še lepše. Zgodovina se je precej spremenila in zdaj smo tu, ker smo.
Hitro gre čas naprej, ugotavljam in se pri tem spominjam, kako sem še kot osnovnošolec razmišljal o letu 2000. Kako oddaljeno se mi je zdelo v sedemdesetih letih, ko sem gulil šolske klopi v stari osnovni šoli Polje, v veliki stavbi nasproti cerkve.
Prvošolček sem bil v letu 1971, osmošolec pa v letu 1979. Spomnim se, da je bilo tedaj zelo veliko otrok. V razredu nas je bilo preko 30 in hodili smo en teden dopoldne in en teden popoldne. Danes so razmere drugačne. V razredih je mnogo manj otrok, pouk je samo dopoldne in tudi šol je več. Zgradili so novo šolo v Zadobrovi in še novejšo v Zgornjem Kašlju.
Ob sobotah že tedaj ni bilo pouka. V šolo smo hodili peš in to brez izjem, če me spomin ne vara. Moja pot do šole je bila dolga približno dva kilometra, od petega razreda naprej pa kilometer in pol, ker sem druge štiri leta hodil v novo šolo, kot smo ji tedaj rekli. Menda je bila med največjimi v Sloveniji, tako po velikosti zgradbe, kot po številu otrok.
V letošnjem letu, v mesecu aprilu, bo 150 letnica ustanovitve Osnovne šole Polje. Nečakinja me je prosila, naj napišem nekaj o preteklosti šole, ki sem jo obiskoval. Ko sem o tem razmišljal, se nisem spomnil nič kaj posebnega. Spomnim se vseh razrednikov in tudi ostalih učiteljev, ki sem jih tekom let imel za katedrom. Skozi prvi razred me je popeljala gospa Angela Lojevec. Že tedaj ni bila več rosnih let in spomnim se, da smo bili deležni tudi precej vzgoje, ne samo učenja. Še kako bi bila dobrodošla v današnjem času. Z gospo Lojevčevo sva se srečevala tudi v poznejših letih, ko je bila že upokojena. Zares je bila učiteljica z dušo in telesom. Ohranil sem jo v lepem spominu.
V drugem letu me je učila gospa Meta Žlebnik, precej visoka gospa, nekoliko mrkega pogleda. Ko razmišljam o drugem razredu, se ne spomnim prav ničesar, morda le strogosti učiteljice. Zelo lepo sem se počutil v tretjem razredu, ko me je učila gospa Zdenka Gačnik. Bila je mlada in lepa in zelo radi smo jo imeli. Četrti razred smo začeli z šolo v naravi. Bili smo na Debelem rtiču, še danes priljubljenem zdravilišču na Slovenski obali. Tam sem se naučil plavati. Plavalni učitelji so bili precej strogi in so ponoči zahtevali popolni mir, kar pa je bilo težko. Tla na hodnikih so bila kockasta, posamezna kocka je bila ravno pravšnja za obe nogi, če si jih držal skupaj. In take kazni smo bili deležni kršilci nočnega miru. Stati je bilo potrebno na eni kocki, povsem pri miru z dvignjenimi rokami. Iz Debelega rtiča se spomnim tudi neljubega dogodka, ko sva z sošolcem hotela imeti oba naenkrat eno knjigo. Vlekla sva vsak na svoj konec, seveda sta iz ene knjige nastala dva konca. Kazen je bila vzgojna, en dan nisem smel v vodo, vročina pa neznosna. Učiteljica je bila gospa Baša Darinka. Mislim, da se je v tistem letu poročila.
Kot sem že omenil, sem od petega do osmega razreda hodil v novo šolo, ki je bila tedaj še zares čisto nova. Kdaj natančno so jo zgradili, ne vem, vendar prav imenitna se nam je zdela. V vsakem od nadstropjih je bil ogromen hodnik , po katerem smo se morali med odmori sprehajati v krogih. Po sredini pa je hodil dežurni učitelj, ki skrbel za red in mir. Po stenah hodnika so bile vitrine z steklenimi vrati. Šipe v teh vratih, so bile velikokrat tarča torb, ki so letele po tleh in po zraku iz enega konca hodnika proti drugemu. Sam se ne spomnim, da bi katero razbil, bil pa je to kar pogost pojav. Vsa štiri leta je bil moj razrednik gospod Jože Levin. Pogostokrat ga je mučil glavobol, zato si je z vlažnim robčkom vlažil čelo. Njegov tedanji avto je bil warburg. Navadili smo se na njega, čeprav je bil nekoliko strogega pogleda. V petem razredu je bila med predmeti tudi Srbohrvaščina. Tako se je tedaj imenoval najpomembnejši uradni jezik v bivši državi. Učili smo se tudi pisati cirilico. Učiteljica je bila gospa Justinova, »justinka« smo ji rekli, doma iz Zgornjega Kašlja in bila je precej stroga. Spomnim se sošolca, ki je napisal na zvezek, ki ga je uporabljal pri omenjenem predmetu, »srbula« . Le-to je opazila učiteljica, ki se je med razlago sprehajala po razredu. Njena reakcija je bila precej glasna in tudi vzgojna v smislu tedanjega družbeno-političnega sistema, ko smo se šli še bratstvo in enotnost.
Skozi vsa leta se spomnim proslav ob pomembnih praznikih, ko smo morali deklamirati pesmice, kar je kdaj pa kdaj doletelo tudi mene. Posebno slovesno je bilo ob dnevu mladosti, ki je bil vsako leto 25. maja, ko smo proslavljali rojstni dan tovariša Tita. S tem v zvezi je bila tudi štafeta, ki je vsako leto potovala po celotni Jugoslaviji. Ko so jo izbranci nosili po naši okolici, smo se morali postaviti ob ceste in mahati z zastavicami, ki smo jih dobili prav za ta namen. Spomnim se, da sem eno leto ob tej priliki izgubil en šolski copat.
Slovenščino me je učil gospod Marjan Štefančič, poznan tudi kot eden izmed članov legendarnega Slovenskega okteta. Meni osebno se je zdel zelo prijeten učitelj in slovenščina mi je bila tudi zaradi njega zelo pri srcu. Pisalo se je leto 1978 in spomnim se svetovnega košarkarskega prvenstva v Manili, ko si bili člani Jugoslovanske reprezentance legende, kot so Dalipagič, Kičanovič, Delibašič, Čosič, Jelovac in drugi. Tudi Peter Vilfan je bil tedaj med udeleženci. Tisto leto je Jugoslovanska reprezentanca postala najboljša na svetu. Spomnim se, da je bilo ravno pri uri slovenščine, ko so »naši« igrali z Brazilci. Gospod Štefančič je od nekod privlekel radio in poslušali smo prenos omenjene tekme. Jugosi so v končnici uspeli streti odpor zelo dobrih Brazilcev.
Je pa gospod Štefančič poskrbel tudi za bolj vzgojne trenutke. V neposredni bližini šole je bila v tistem času zapuščena stavba, nekdanji Sokolski dom. V njem so se skrivali tisti, ki so se že zgodaj navajali na kajenje. Nekega popoldneva sta dva izmed mojih sošolcev namesto, da bi bila pri uri slovenščine, tam preživljala popoldne. Gospod Štefančič je ta podatek nekako izvedel, se z svojim avtomobilom odpeljal izpred šole, kot da gre domov. Nato se je ustavil ne daleč stran od Sokolskega doma in se jima prikradel za hrbet. Konec ure slovenščine sta preživela v razredu. Omenil sem že, da je bil gospod Štefančič bas baritonist v Slovenskem oktetu. Ob neki proslavi se je celoten oktet zbral v naši šoli in zapeli so nam nekaj pesmi. Še danes slišim njihovo ubrano petje, ko gredo zares kocine po konci.
Ko smo obiskovali osmi razred, so za nas organizirali plesne vaje. Zelo dober plesni učitelj nas je naučil osnovnih plesnih korakov, ki smo jih ob koncu prikazali na tako imenovanem plesnem venčku. Leta 1979 je umrl Edvard Kardelj, tesni Titov sodelavec. Razglasili so vsesplošno žalovanje in zaradi tega so nam enkrat odpadle plesne vaje. V spomin na velikega revolucionarja, so kasneje šolo v Polju celo preimenovali v Osnovno šolo Edvarda Kardelja. Kakšni so bili razlogi, da so šoli vrnili nazaj prvotno ime, mi ni znano. Vsekakor pa se mi zdi, da so storili povsem pravilno.
Skozi celoten zapis govorim o gospodih učiteljih in gospeh učiteljicah. Mi smo jih tedaj naslavljali z tovariši in tovarišicami. V šolo smo hodili v drugih časih, ko smo se še pripravljali, da bomo iz socializma prešli v komunizem, ko bo vse lepo in še lepše. Zgodovina se je precej spremenila in zdaj smo tu, ker smo.
Še malo in minilo bo trideset let, odkar sem zaključil osnovno šolanje. Že rečeno je bilo, da je bilo nas otrok zelo veliko, mnogo več, kot sedaj. Pa vendar moram omeniti, da sem največ časa preživel z Bušič Vojkom, Mušič Bernardom in Matijem Mihelčičem. Slednji je v pravkar minulem letu nenadoma preminil. Ko sva se tedaj pogovarjala z Vojkom, je rekel, da smo pač že na vrsti. Pa menda ne, sem mu odvrnil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar