Cerkev pobira denar na vse načine

Vlada je 27. decembra lani na dopisni seji sprejela sklep o povračilu 8,1 milijona evrov (1,9 milijarde tolarjev) škode rimskokatoliški cerkvi, ker mariborska nadškofija zadnjih petnajst let, v času denacionalizacijskega postopka, ni mogla uporabljati stavbe srednje kmetijske šole v Mariboru, ki ji je bila maja 2005 vrnjena v naravi.

Novica je sprva "sramežljivo" v preteklem tednu pricurljala na plano in takoj vzpodbudila javne polemike na vseh mogočih forumih, razveselila mnoge novinarje, ki bodo lahko pisali mnogotere komentarje, odprla mnogo še kako diskutabilnih tem za televizijske oddaje, kot so Trenja, Preverjeno, Tarča in mnoge druge. Že besedica vtipkana v internetni iskalnik pokaže obširen seznam člankov in kometarjev, ki jih je v teh dneh mogoče prebrati po slovenskih medijih.

Predvidevam, da se bo vrnjena stavba Srednje kmetijske šole v Mariboru, kar hitro spremenila v mravljišče mnogoterih izvajalcev gradbenih in obrtniških del, z namenom, da se poslopje prenovi in čimprej preda v uporabo svojemu osnovnemu namenu, to je izobraževanju. Pričakujem tudi, da tam ne bo pomanjkanja dijakov in študentov.

Kje je problem, še posebej če velja podatek da bo celotna obnova objekta in dograditev še drugih potrebnih objektov stala okoli 25,038 milijona evrov (šest milijard tolarjev). Vrnjena odškodnina bo pokrila približno petino vseh stroškov, zato že poteka akcija zbiranja donacij in prostovoljnih prispevkov posameznikov in inštitucij doma in v tujini, kot pojasnujejo v Mariborski nadškofiji.

V naslovu zapisa govorim o tem, da cerkev pobira denar na vse načine. Poved sem povzel iz množice člankov, ki zelo istosmerno pišejo predvsem o neupravičenem bogatenju rimokatoliške cerkve, predvsem na račun države, ki jo sedaj vodi desna oligarhija in ki se mora menda zahvaliti nekaterim strukturam zaradi uspešne osamosvojitve?!

Moje mnenje glede Cerkve in pobiranja denarja? Cisto res in prav je, da ga pobira in z njim naredi kaj dobrega. Ni pa res, da ga pobira na vse mogoce nacine. Samo na nekatere in še niti enkrat se mi ni zgodilo, da bi se čutil prisiljenega kaj dati v košarico ali nabiralnik. Kar sem dal, sem dal z veseljem in zavestjo, da je za pametne reči treba tudi nekaj prispevati. In prepričan sem, da se v cerkvi z denarjem pametno gospodari. Ko bi se le drugje podobno. Tovrstne primerjave od slovenske novinarske srenje bolj malo vidimo ali slišimo.