Pričakovali smo več

Po volitvah jeseni 2004 so vodenje naše države prevzele stranke, ki so v predvolilnih nastopih veliko govorile o izboljšanju položaja staršev in družin ter temu področju kar nekaj prostora namenile v koalicijski pogodbi. Ko je predsednik vlade Janez Janša predstavljal program vlade za prvo leto svoje vladavine je, kot prednostno nalogo napovedal "uvedbo ukrepov za zmanjšanje negativnega demografskega gibanja, spodbujanje starševstva in povečanje števila rojstev. V zvezi s tem je obljubil vrsto zakonov in podzakonskih aktov, ki naj bi to gibanje pomagali vrniti v pozitivno smer.

Otipljivih sprememb ni veliko, zato se postavlja vprašanje ali nismo morda starši ob zamenjavi oblasti pričakovali preveč? Namreč, po dveh letih lahko rečemo, da se ni veliko premaknilo na tem področju. Odpravljena je bila obdavčitev dodatka za veliko družino, lastna sredstva otrok se ne prištevajo več k dohodkom staršev, nekaj je premikov na stanovanjski zakonodaji, v zaposlovalni zakonodaji se uvajajo prvi, precej sramežljivi koraki v smeri izboljšanja konkurenčnosti staršev, predvsem mater, na trgu delovne sile.

Pa si malo oglejmo realnost, ki jo živimo starši več otrok. Če imaš povprečno slovensko plačo, rabiš zase dva para čevljev na leto. Ene za pozimi, druge za poleti. Pa če pazljivo hodiš po jajcih skozi življenje, očuvaš te čevlje za par sezon. Pri otrocih pa je precej drugače, ker le ti otroci, hočeš nočeš, neusmiljeno rastejo!!! Na leto je potrebno kupiti copate za šolo, superge za šolo, še kaj za poleti, pohodne čevlje in še kaj za k maši. Pa še nisem prepričan, da sem povedal vse. Če vse skupaj seštejem, sem kot starš zelo koristen potrošnik. Podpiram industrijo, ki izdeluje te zadeve in kot davkoplačevalec še kako dobrodošel za državo. Vrabci pa čivkajo, da so otroška oblačila in obutev skoraj enako draga, kot za odrasle. Vsaj država, bi tu lahko zmanjšala svoje apetite. Da ne omenim še "brezplačne" osnovne in srednje šole.

V državnih sobanah pa se dogajajo čudne reči, ko govorijo o možnostih ukrepov družinske politike in hitro ugotovijo, da v proračunu zmanjkuje denarja za vse po vrsti, kaj šele za otroke. Sami sebe potolažijo z ugotovitvijo, da je bilo pred mnogimi leti mnogo več otrok, pa so vseeno nekako preživeli. Verjetno je salonskim gospodom še všeč, ko v Ljubljani in drugod zapirajo cele šole, ker preprosto ni več otrok. Izračunali so, da bodo kratkoročno celo prihranili. S tovrstno politiko postajajo otroci luksuz, ki si ga lahko privoščijo le nekateri entuziasti.

Težko je po dveh letih vladanja razumeti izjave aktualnega predsednika vlade, da je prenizka rodnost trenutno največji strukturni problem v naši državi. Država še vedno dopušča, da podjetni karieristi brez otrok skrbijo le zase, čedalje več parov ima le enega otroka ali jih pa sploh nima, ker so z njimi le stroški in še svobodo jim omejujejo. Ob tem pa je že vsakemu, ki ima v glavi vsaj malo pameti jasno, da je majhno število otrok velik gospodarski problem, ki se bo kmalu pokazal. Kako kratkovidne se mi zdijo govorance državnih prestavnikov o bodočih pokojninah iz državne malhe, ki da bodo zelo majhne. Pri tem jim štango držijo tudi državne in privatne zavarovalnice. Razlog je v tem, da podjetni posamezniki brez otrok tekmujejo v tržnem gospodarstvu in jih kaj malo briga, da bo premalo delovnih ljudi za vzdrževanje pokojninske blagajne. Z drugimi besedami to pomeni, da smo se starši otrok zainvestirali in stavili na napačnega konja, ker vlagamo v otroke, namesto, da bi varčevali in si omogočili dostojno starost.

Minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Drobnič je pred dnevi predstavil osnutek predloga strategije za dvig slovenske rodnosti. Predstavljeni dokument je praktično čez noč razklal Slovenijo na dva pola in kot kaže tudi odnesel ministra iz vlade. Vsebino dokumenta sem bežno preletel in v njem ne vidim nič spornega, celo nasprotno, veliko je dobrih in iskrenih namenov.

Po drugi strani pa se g. Drobnič proslavi tudi z takšnole izjavo: “Rojevanje otrok se vse bolj prepušča zasebnosti in se ne poudarja, da je to naša skupna odgovornost". Po njegovem je treba vsako rojstvo otroka jemati kot družbeno, državno zadevo. Mogoče je imel v mislih, da bo država "sodelovala" tudi pri spočetjih!?

Otrok država ne more delati. Delamo jih ljudje in po mojem mora država bolj poskrbeti za tretjega, četrtega, petega otroka ...... v družini. Otroci tudi morajo pomeniti določeno boniteto pri upokojevanju. Starši, ki so vzgojili, izšolali in pripravili "nove državljane" morajo imeti tudi kakšne privilegije. In prav tu morajo nastopiti državne inštitucije.