Miklavž

Med najstarejše in vsekakor za marsikaterega otroka najbolj doživete običaje spada miklavževanje. Mladi in neporočeni fantje iz vasi se na predvečer sv. Miklavža (6. decembra) napravijo v “parkeljne”, njihov vodja pa v sv. Miklavža. Ko se zmrači, se začne sprevod po vasi. Hodijo od hiše do hiše in obdarujejo otroke. Če med letom niso bili pridni, jih pokarajo. Včasih so dobili otroci za darilo jabolko, orehe, suhe fige in šibe, vse bolj pa se je razširila navada nastavljanja peharja in s tem so postala tudi darila vse večja in dražja.

V naši družini imamo skoraj 9 letnega Roka, ki še vedno misli, da Miklavž zares prinese darilo za njega. Pa ne samo doma, ampak tudi pri stari mami in pri tetah. Zadnje dni je zelo veliko spraševal, kaj mu bo prinesel. Prav zanimivo ga je bilo poslušati. Ima leto dni starejšo sestrično Marušo, ki, hvala bogu, enako razmišlja kot on. Zaenkrat še imamo miklavževanje kar doma v družini. Za letos so obljubili tudi Miklavžev sprevod po vasi, pa kot izgleda, ga ne bo. Kakšna škoda! Prav je, da se tako prijetno izročilo prenese na potomce.

Sicer pa je decembra starševska iznajdljivost na veliki preizkušnji. Večina staršev uživa v pripravi praznikov, izbiri in zavijanju daril, okraševanju doma, pripravi prazničnih jedi. Razveseliti svoje bližnje s prisrčnim praznovanjem je zelo prijetno, pa čeprav je pot do cilja naporna in stresna. Za ves trud in zamudne priprave smo vedno najbolj poplačani s strani otrok, saj z navdušenjem in nebrzdanim veseljem sprejemajo vsako presenečenje, ki jim ga pripravimo.
Koliko in kako praznujemo, je seveda stvar naše osebne izbire, vzgoje, družabnosti in svetovnonazorskega prepričanja, ne nazadnje pa je odvisno tudi od naših finančnih zmožnosti.

Sodobna potrošniška družba je prastara izročila, ki nas nezavedno oblikujejo in imajo globoko duhovno razsežnost, potisnila v kot in pozabila. Pogosto so prazniki le še povod za prekomerno zapravljanje in veseljačenje.
Večina praznikov - še posebej tisti verske narave - temelji na prastarih izročilih in obredih, ki jih določata gibanje planetov in menjava letnih časov. Njihov pomen je zato mnogo globlji, kot bi presodili na prvi pogled, upoštevajoč le svetovnonazorsko usmeritev. Dolžnost staršev ni samo to, da okrasimo smrečico, spečemo potico in nakupimo darila, ampak tudi to, da izročilo rodu in skupnosti prenašamo na svoje potomce.

Pripis: Miklavž in parkeljni so v poznih večernih urah prav zares prišli. Bili so kar malo preveč glasni.