Božič ali povrnimo se k družinskim koreninam

Božični čas je čas, ki kliče k družinskim koreninam, k spokojnosti srca, k razmišljanju o življenju. Božična zgodba že 2000 let navdihuje ne samo verne ljudi, temveč tudi vsako človeško srce, ki ni otopelo v samoti in hladnih čustvih, ampak je še vedno hrepeneče srce, srce, ki kljub morebitnim zablodam vendarle išče ljubezen in pravico.Toda božična zgodba je tudi pripoved o družbi, o človeštvu, o vrednotah, ki poganjajo našo civilizacijo. Kaj nam torej Božič pove v tej smeri? Predvsem tri nauke:

• da človek ni in ne sme biti številka
• da človekovo dostojanstvo ni odvisno od denarja in oblasti
• da je največja človekova moč tista, ki premaga strah

Smo tik pred Božičem. Kako bomo praznovali letošnje božične praznike, se sprašujemo mnogi. Letos so še posebej dolgi. Naglica, s katero živimo in gledanje na svet "malo na približno", sta pripeljala do tega, da ljudje tudi sebe in svoje lastno življenje doživljamo podobno. Za nikogar nimamo časa, petek in svetek sta si podobna kot jajce jajcu, ljudje smo brezčutni in polni sebe. Življenje postaja pusto in prazno. Mnogim vera ne pomeni veliko, le nekakšno tolažbo za otroke in ostarele.

Če se ne želimo ujeti v past porabništva, si moramo vzeti čas in božične praznike doživeti v njihovem izvirnem verskem sporočilu.

Ljudje danes živimo v črni temi, ki ne sprejema luči. Pred očmi imam nekaj grozljivih dogodkov iz dnevne kronike v letu, ki se izteka. Spomnim se grozljivega zločina, ki ga je policija po naključju odkrila med preiskavo stanovanja v Kranju, namreč sin je umoril 72-letno mater in truplo stlačil v hladilnik. Pomislim na obupne krike nemočne hčerke, vpričo katere je oče sredi športnega igrišča v Celju s streli od blizu ubil njeno mater. Nedavno tega je na Gorenjskem sin v navalu besa in sovraštva zažgal in uničil gospodarska poslopja svojih staršev. In še posebej aktualne so prometne nesreče, ko brezvestni in pijani divjaki po naših cestah ubijajo sebe in druge …

Naši predniki so vedeli, da kjer ni vere, je vse dovoljeno.

Seveda življenje piše tudi drugačne zgodbe. Piše o veselju staršev, ki so v svojo toplo družino sprejeli sedmega otroka, piše o veri zdravnice, ki se že leta pogumno bori s svojo hudo boleznijo in v skrbi za zdravje drugih pozablja na lastno odhajanje, piše o stari mami, ki iz svoje samotne sobe s svojo molitvijo dan za dnem spremlja svoje otroke … Takšna in podobna kronika dobrega našemu času ohranja človeški obraz.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila Bog, beremo v Janezovem evangeliju. Verujemo, da se je ta Beseda učlovečila na božični praznik. Tistim, ki jo sprejmejo, daje moč, da postanejo božji otroci. Za to gre: če smo videli svetlobo, se mora iskriti v naših očeh; če smo doživeli veselje, ga moramo deliti z drugimi; če smo se pogreli ob jaslicah, moramo toplino dajati vsem, ki iščejo zavetja. Če se je Kristus rodil v našem srcu, ga bodo pastirji v njem našli.