Tamar

Slikovita alpska dolina Tamar se nadaljuje iz Planice in se s severa zajeda med vrhove in grebene Julijskih Alp. Dolina, ki je ledeniškega izvora, se vse bolj oži, obkrožajo jo stene Mojstrovke z leve in Ponc z desne, zaključuje pa jo ponosni Jalovec. Tik pod stenami se skriva zelena oaza Tamarja, nekdanja planina s planinskim domom na mestu, kjer je bila nekoč pastirska koča.

Pogled na Jalovec izpred Doma v Tamarju je eden najlepših pogledov, ki jih je deležno človekovo oko. Če se poklopi lepo vreme in prava lega sonca, takrat lahko le gledaš in uživaš.

Današnji predpraznični ponedeljek smo izkoristili za prijeten izlet v zgornjesavski konec Slovenije. Sprehod od skakalnic pa do doma, je bil zares idiličen. Suha pot, lepo vreme, šumenje Nadiže, prijazno čebljanje sina Roka in še kaj bi se našlo. Za nameček pa še pravljični pogled proti Jalovcu. Izvir Nadiže je letos zares vodnat, kot že dolgo ne. Videl sem že, ko slapa preprosto ni bilo. Na travniku pred kočo so se na ležalnikih sončili mnogi. Ko se je sonce skrilo za Jalovec, se je temperatura znatno znižala in martinčkanja je bilo konec. Potrebno se je bilo obleči in zapeti do vratu. Tudi mi smo jo tedaj popihali nazaj do avtomobila.

Vračali smo se po cesti. Kljub rampi na vhodu v dolino, se nekateri do doma pripeljejo z avtomobili, zato je poleg kolesarjev treba paziti še na njih. Idilo doline pod Poncami kvarijo propadajoče skakalnice. Kdaj bodo odgovorni strnili svoje vrste in zadevo uredili tako, kot se spodobi?

Povratek domov nam je skalilo delo na viaduktu Peračica, zato so promet preusmerili na Posavec in naprej proti Podnartu. Na tem delu ceste pa je s ceste zletel še tovornjak, kar je pomenilo skoraj dveurni zastoj. Mi smo pa za povrhu imeli še probleme zaradi pomanjkanja bencina v avtomobilu. Kakorkoli že, vse je se srečno izšlo, le Rok se je malo zbal.