Ratitovec

Zadnjo oktobersko soboto sem izkoristil za nezahteven vzpon na Ratitovec. Ko sem gledal planinski dnevnik, sem ugotovil, da sem bil na Ratitovcu natanko pred desetimi leti.

Zbudili smo se v megleno jutro in kar nič ni kazalo na lep dan. Tudi, ko sem se že peljal po Selški dolini ni bilo videti sonca. Šele, ko sem se že približeval mojemu izhodišču, vasici Prtovč na višini 1011m, so se megle razkadile in pokazalo se je precej jasno nebo.

Proti Ratitovcu sem se vzpenjal preko planine Razor, tudi kar nekaj ostalih planincev sem srečeval na poti, ki so izbrali to smer vzpona. Pot je odlično označena, še posebej so dobrodošli napisi o nadmorski višini. Ob razglednih delih poti, sem imel priliko videti megleno morje nad Selško dolino. Do Krekove koče sem porabil približno uro in pol. Na vrhu ni bilo sonca, zato sem se usedel v koči, kjer sem pomalical. Koča se je kmalu napolnila z izletniki, predvsem cele družine in posamezniki, ki na Ratitovec hodijo velikokrat, eden celo vsak dan, kot sem slišal iz razgovorov.

Po obedu sem obhodil še vrhove Ratitovca, Altemaver (1678m) in Kremant (1658m), slednji je kar precej oddaljen od Krekove koče. Imel sem priliko videti Triglav, sicer v oblakih, pa tudi vse okoliške vrhove, Blegoš, Porezen, Lajnar, Možic, Črno prst in druge.

V dolino sem se vnil preko prevala Povden. Ta del je vsaj v vršem delu malo bolj zahteven, malo bolj zračen zaradi prepadnih dolin, ampak ni težav. Ko sem se približeval cerkvici v Prtovču, kjer sem imel avto, sem videl vse polno pločevine. Ljudje so danes okupirali Ratitovec. Zakaj ga nebi, saj je zares enkraten, z lepimi razgledi in kar je najbolj vabljivo, dostop ni preveč težaven.