Mir ali odsotnost vojne

Živimo v svetu vojn. Ali resnično lahko upamo, da bo dosežen svetovni mir?

Odgovor je samo eden in povsem na mestu. Namreč ni svet tisti, ki ga je treba spraviti v red, ampak ljudje. Ko bodo ljudje enkrat našli mir v sebi, bo tudi na svetu zavladal mir. V tem trenutku ljudi bolj privlači vojna.

Kaj ljudi sili, da se sploh spuščajo v vojne, ko pa so jim posledice še kako znane? Vojna se začne z zanikanjem. Ena skupina se odloči, da so njena načela vredna več in da načela drugih skupin ne veljajo nič. Načela postanejo pomembnejša, človek pa izgubi vso vrednost in s tem tudi njegovo življenje.
Ljudje se vojskujejo, ker pripisujejo večji pomen svojim načelom kot pa človeškemu življenju. V svojih opravičilih zmanjšajo vrednost človeškega življenja. Prvič, ko je nekdo prišel na zamisel, da je načelo pomembnejše od človeškega življenja, je bilo ravnovesje porušeno in potem se je vse samo še poslabševalo.
Ljudje se vojskujejo takrat, kadar ne razumejo bistva življenja, kajti v vojnah življenje zapravljamo. Vojna ne poteka samo na bojišču. Tudi doma, brez vojne, zapravljamo življenje.

Notranji nemir nam preprečuje, da bi prišli do resničnega miru. Vse dokler ne bo notranjega miru, bo zunaj vojna. Slabo telesno počutje človeku prav gotovo lahko povzroči bolečino, toda bolečina, ki je posledica nemira v srcu, je precej hujša. To je gotovo najhujša bolečina, kar jih obstaja. In vendar jo srce prenaša že zelo zelo dolgo.

Vsakdo ima v sebi prirojeno željo, da bi poiskal in občutil mir. V vsakem človeku je nekaj, kar hrepeni po miru. Tudi v trenutkih popolne zmede je hrepenenje po miru še vedno živo. Kadar ne zaupamo, hrepenimo po zaupanju. Kadar čutimo bolečino, si nekaj v nas želi vsaj drobnega žarka upanja, olajšanja.
Človek potrebuje ljubezen – da ljubi in občuti ljubezen. Vprašanje je, kaj je lahko vir te ljubezni? Človek mora zaupati, vendar, kaj je lahko vir tega zaupanja? Čemu lahko zaupaš, kar je vredno tvojega zaupanja, kar ti bo lahko dajalo oporo, ki jo potrebuješ v življenju? Prav tako ni dvoma, da človek potrebuje mir. Pravzaprav pri tem nimaš prav veliko besede. To je žeja, ki je prirojena vsakomur. Vprašanje je, kaj je lahko vir tega miru? Mir ni potreben v glavi, potreben je v srcu. Mir mora najti vsak sam in to za sebe. Podobno kot žejnemu človeku niti tisoč slik drugih ljudi, ki pijejo vodo, prav nič ne pomaga. Vodo mora piti sam.

Mir mora vsak za sebe poiskati v sebi. Tudi če se vse druge vojne končajo, ne bomo našli miru, vse dokler bo divjala naša notranja vojna. Kadar pa smo spravljeni sami s seboj, je to za nas resnično, ne glede na vse druge vojne, ki potekajo okoli nas.

Ko je mir v človeku, takrat bo mir v družini.

Ko je mir v družini, takrat bo mir v družbi.

Ko je mir v družbi, takrat bo mir v narodu.

Ko je mir v narodu, takrat bo mir v svetu.