torek, 21. november 2006

Medgeneracijski sporazum


Vedno bolj dojemamo, da denarja, ki ga vso svojo delovno dobo, ne da bi nas kdo kaj vprašal, vplačujemo v pokojninsko blagajno, ni več. Konec je bogatih pokojninskih skladov in zelo spodobnih pokojnin. Ni daleč nazaj čas, ko se z odhodom v pokoj mesečni prihodki niso zmanjšali. Marsikdo je zaradi ugodnega izračuna začel prejemati večjo pokojnino, kot prej plačo. Danes že vrabčki čivkajo, da je malha vse bolj prazna, da so pokojnine iz dneva v dan bolj revne in da najhuje šele pride.
Priča smo podaljševanju delovne dobe, s čimer se zapirajo delovna mesta mladi generaciji, ekonomisti v svojih "strokovnih ekspertizah" objavljajo svoje izračune o višini pokojnin čez toliko in toliko let in nadaljujejo o še kako potrebnem varčevanju za varno starost. Višine pokojnin se znižujejo proti 50% glede na zadnjo plačo pred upokojitvijo. Minimalni znesek, ki bi ga moral vsak posameznik odmakniti za starost pa je tudi že preko 100 EUR mesečno.
Pokojninski prispevek pač ni varčevanje, še manj naložba, je le polnjenje malhe za plačevanje pokojnin starejše generacije. Aktualni upokojenci pa so vse številčnejši in vedno bolj trdoživi, po mojem bodo dočakali 100 in več let?? Na drugi strani pa se številčno zmanjšuje aktivna generacija, ki se ji "zaslužena" pokojnina odmika z administrativnimi ukrepi, ki so seveda ekonomsko upravičeni, če se želi zagotoviti solventnost aktualnega pokojninskega sistema.

Dokler nas je aktivnih več, onih drugih pa manj in se za povrh še ne obirajo predolgo, še gre. Ko se razmerje postavi na glavo in se ne le življenjska doba, temveč tudi pričakovanja tistih, ki so pravzaprav zgradili vse, kar imamo, povečajo, se račun več ne izide. Če se že sprijaznim, da so pokojninski prispevki dajatve in da nam zanje ni nihče ničesar dolžan, naloga države ni več vračanje, temveč skrb za spodobno preživetje odhajajoče generacije.

Če pogledamo sedanje upokojence, ki so živeli v socializmu, so dohodki tako enotni, kakor še nikoli prej. Tudi velja, da so sedaj živeči upokojenci pridelali manj naslednikov, kot bi jih glede na svoj materialni položaj lahko. Po večini sedanje pokojnine še zadoščajo za spodobno življenje. V prihodnosti bodo pokojnine nižje in potreba po izravnavi z dodatnimi prihodki bo nujna.

Slovenija je pred blokadami, ki se jih še sploh ne zaveda. Ogrožena je materialno in eksistenčno, nacionalno in duhovno. In politiki bi se navsezadnje morali zavedeti, da jo brez upoštevanja vseh demografskih sprememb in projekcij lahko pripeljejo v nepopravljiv položaj. Navsezadnje jo lahko v desetletju ali dveh utopijo v tujem morju.
Za konec si postavljam vprašanje: Kdaj bo meni poštar prinesel prvo pokojnino, oziroma ali mi jo sploh bo?


Ni komentarjev: